Novice Svet24

»Fanta, ki je izginil v Mariboru, bi morali iskati na severu mariborskega območja, za drugega fanta pa mi nihalo vedno znova pravi, da ga je treba iskati v Ljubljanici, pri Tromostovju,« pravi Malnarič, ki so ga lani za pomoč pri iskanju prosili tudi svojci Stanka Brajerja, voznika Petrolove cisterne, ki je bil 13. julija udeležen v prometni nesreči na primorski avtocesti, v kateri je življenje izgubila romunska družina, ki je bila na poti na dopust v Italijo. »Ko sem v rokah držal fotografijo Brajerja, mi je nihalo v petih minutah dalo točen odgovor, kaj se je zgodilo z njim in da ga bodo našli 800 metrov JV od kraja nesreče. Tam so ga potem tudi našli.«

Malnarič se je z radiestezijo začel ukvarjati pred dobrimi 30 leti, ko je v svojem prvem poskusu uspel najti pobeglega zapornika. To ga je tako navdušilo, da se je začel resno ukvarjati s tem. Najprej se je uril v iskanju predmetov, preizkušal se je v jasnovidnosti, sčasoma je začel tudi zdraviti ljudi. Zadnja leta, ko je v pokoju, se največ ukvarja z iskanjem podzemnih virov vode. Pri tem je tako uspešen, da so ga za pomoč prosili celo iz Amerike. »V Arizoni sem na povabilo slovenskih izseljencev s kompasom in bajalico iskal vodo in železovo rudo.« Sicer pa Malnarič išče tudi škodljiva zemeljska sevanja in globinske podvodne tokove, ki tečejo pod bivališči ljudi. Ti so še posebej nevarni, če tečejo pod ležiščem, saj naj bi povzročali bolezni, tudi raka.

Svojci pogrešanega Domna Simoniča in Klemna Jakliča so vas prosili za pomoč pri iskanju. Kako uspešni ste sicer pri iskanju pogrešanih oseb?
Najti mi je uspelo več kot 80 odstotkov pogrešanih. Od leta 1985, ko sem se začel ukvarjati s tem, sem našel več kot 20 ljudi.

Kje pa se je zalomilo pri tistih 20 odstotkih?
Ne vem. Zakaj mi nihalo včasih ne da pravega odgovora, mi do danes še ni uspelo odkriti. Je pa zanimivo, da včasih dobim odgovor takoj, včasih pa ne gre.

Kako konkretno je videti iskanje pogrešane osebe z nihalom?
Kadar iščem osebo, potrebujem nekaj njenega. Lahko je to las, oblačilo, fotografija. Potem na ta predmet položim kazalec leve roke, v desni roki pa držim nihalo in začnem spraševati. Nihalo mi s svojim gibanjem odgovarja z da ali ne.

Kaj pa ga sprašujete?
Najprej vprašam, ali je človek še živ, potem začnem spraševati, kje ga iskati. Je v Sloveniji ali v tujini? Ko določim kraj, začnem iskati lokacijo.

Mateja Jordovič Potočnik

Vi ste se z radiestezijo začeli ukvarjati pred dobrimi 30 leti. Zakaj?
Odkar pomnim, so me zanimale paranormalne sposobnosti. V radiestezijo pa sprva nisem preveč verjel. Potem pa mi je enkrat pod roke prišla revija Arena, v njej je bil članek o nihalu. Ker me je zanimalo, ali stvar res deluje, tako kot so zapisali, sem šel poskusit. Ravno takrat so vsi iskali zapornika, ki je pobegnil z Doba. Vzel sem zemljevid Jugoslavije, si iz navadne vojaške vrvice in matice naredil nihalo ter začel spraševati, kje je zapornik. Nihalo me je usmerilo v Novi Sad. Mislil sem, da sem se zmotil, potem pa sem čez 14 dni v časopisu prebral, da so ga našli prav tam. Začelo me je vleči in sem začel trenirati. Tri tedne sem vadil tako, da sem v tri enake kozarce nalil enako količino vode. V prvi kozarec sem vsul nekaj soli, v drugega sladkor, v tretjem pa je bila samo voda. Kozarce sem premešal in z nihalom iskal, kaj je v njih. Prvi teden nisem uganil nič, drugi teden mi je šlo že malce bolje, tretji teden pa sem bil že 90-odstotno uspešen. Potem sem začel s treningom iskanja predmetov. Prijatelji so v različne kraje po Sloveniji odložili predmete, jaz sem jih iskal. Hkrati sem treniral svoje jasnovidne sposobnosti. Čez oči so mi dali prevezo, prijatelj je iz kupa kart povlekel karto, jaz pa sem moral povedati, kakšne barve je.

Prvič ste pogrešanega našli pred 30 leti. Moškemu je počila žilica v možganih, zato je bil začasno neprišteven in je odtaval v gozd. Tri dni so ga zaman iskali, dokler niste vi ugotovili, kje je. Gospod je po vaši zaslugi še danes živ.
Nihalo mi je povedalo, da je možakar 300 metrov od cerkve v vasi Griblje v Beli krajini. Zašel je v neprehodno grmovje. Ko so ga našli, je bil čisto zmeden.

Mateja Jordovič Potočnik

Koga ste še pomagali iskati?Iskal sem tudi otroka iz Kočevja. Name so se obrnili iz neke detektivske agencije. Oni so imeli informacijo, da je otrok v Ljubljani, meni pa je kazalo, da je v Bosni, v Bijeljini, kraju na meji med Bosno in Srbijo. Tam so ga tudi našli. Najbolj mi je v spominu ostalo, ko so me pred približno petimi leti prosili, naj pomagam poiskati moškega, ki je šel na dopust v Split in se ni vrnil. Iskali so ga gasilci, policisti, vojaki. Takrat sem območje, kjer je ležal,  zelo razločno videl, čeprav še nikoli nisem bil tam. Dvesto metrov od hiše sem videl njegov čevelj, njega pa ležati nekoliko nižje v zapuščeni rečni strugi. Svoje videnje sem napisal na listek in dali so ga župniku. On je človeka potem našel točno tam, kjer sem napovedal.

Pomagali ste iskati tudi deklico iz Koroške.
Ko sem pomagal iskati koroško deklico, mi je nihalo enkrat pokazalo, da je v Avstriji, drugič v Sloveniji, pa spet v Avstriji. Ko so jo našli, se je izkazalo, da so deklico res selili iz ene države v drugo. Je pa žive ljudi, prav zato, ker se premikajo, zelo težko najti.

Lani ste pomagali najti Stanka Brajerja, voznika Petrolove cisterne.  
Po dveh dneh neuspešnega iskanja se je name obrnila ena od sorodnic. Po petih minutah dela z nihalom sem imel točno lokacijo. Čeprav so ga iskali tam, kjer sem povedal, da naj ga iščejo, ga niso našli. Kasneje me je poklical še eden od domačinov. Tudi njemu sem povedal enako lokacijo. Ko so se sorodniki in krajani še enkrat na lastno pest ob spremstvu jamarjev odpravili iskat pogrešanega, so ga našli. Prvič jim verjetno ni uspelo zato, ker je teren tam skoraj neprehoden.

Vi iščete tako žive kot mrtve. Se kdaj zmotite?
Enkrat se mi je zgodilo, da je nihalo pokazalo, da je človek mrtev, pa je bil živ.

Je pomembno, v kakšnih okoliščinah se ukvarjate z iskanjem?
Zelo. Najboljše rezultate dobim, če delam zjutraj, ko sem spočit, in sicer doma, v svoji 140 let stari hiši, v kateri so lesena tla in strop, kjer ni sevanj. Kadar to delam, sem najraje sam.

Mateja Jordovič Potočnik

Kako pa vas ljudje najdejo?
Ne vem. Kar pokličejo me.

Se kdaj tudi sami ponudite, da bi pomagali pri iskanju pogrešane osebe?
Ne, pomagam samo takrat, ko me prosijo. Za pomoč tudi nič ne računam. Včasih se mi ljudje potem javijo in povedo, da so svojce našli, se pa zgodi, da name kar pozabijo.

Menda se na vas obračajo tudi svojci ljudi, ki so bili pogrešani v prvi in drugi svetovni vojni. Ste tudi pri teh uspešni?
Tudi. Enkrat so se name obrnili svojci pogrešanega iz druge svetovne vojne. Usmeril sem jih v Ambrus, na jaso, kjer stoji cerkev, videl sem tudi terase pod cerkvijo, kjer naj bi bil človek pokopan. Teren je bil točno tak, kot sem napovedal. Tam so potem našli skupno grobnico.

Zelo uspešni ste bili tudi pri iskanju ukradenih avtomobilov, vendar tega ne počnete več. Zakaj?
Preveč sem bil uspešen in sem razjezil balkansko mafijo. Ker so mi zagrozili, da me bodo likvidirali, sem nehal.