Slovenija je ekspresno, v manj kot tednu dni po odstopu Jerneja Sekolca imenovala novega člana arbitražnega sodišča in poskrbela za veliko presenečenje, saj se je odločila za uveljavljenega tujega strokovnjaka, ki v mednarodni skupnosti uživa velik ugled. To je predsednik Meddržavnega sodišča (ICJ), ki sodi pod okrilje Združenih narodov, Ronny Abraham.
Cenjeni strokovnjak
Cerar je ob najavi novega slovenskega arbitra izrazil pričakovanje, da bo arbitražno sodišče še naprej delovalo neodvisno in nepristransko, opravilo svojo nalogo ter sprejelo dokončno odločitev.
Francoz Abraham, rojen leta 1951 v Egiptu, je v ICJ nasledil svojega sonarodnjaka, zdaj predsednika arbitražnega sodišča, ki odloča o slovensko-hrvaški meji, Gilberta Guillauma. V preteklosti je pred več mednarodnimi oziroma evropskimi sodišči zastopal Francijo. Kot se je izvedelo iz krogov blizu vlade, so se za izbiro tujca, sicer vrhunskega strokovnjaka, odločili, ker želijo, da se zadeva zaključi tudi na ravni mednarodnega prava. Poleg tega tujemu strokovnjaku ne bo mogel nihče očitati pristranskosti, so še poudarili.
Milanovićeve grožnje
V ponedeljek po sestanku hrvaških parlamentarnih strank in predsednika vlade Zorana Milanovića je slednji stopil pred kamere in uradno naznanil, da je za Hrvaško arbitražni sporazum mrtev. Proti koncu novinarske konference pa je poudaril: »Slovenija in Hrvaška imata veliko razlogov za nadaljnje skupno sodelovanje,« in po nekajsekundnem premoru dodal: »A veste, o čem govorim?« Milanovičeve besede bi lahko razumeli tudi kot dodatne grožnje Sloveniji, češ »imamo še veliko materiala, ki ga lahko uporabimo proti vam«.
Komu je v interesu, da arbitraža pade?
Naši diplomatski viri trdijo, da je arbitraža trn v peti predvsem Hrvatom, saj bi več naklonjenosti za zanje ugodno rešitev pomorske meje s Slovenijo verjetno našli na Meddržavnem sodišču v Haagu. Arbitražo dojemajo kot vsiljeno s strani Slovenije, ki je z njo pogojevala vstop Hrvaške v Evropsko unijo. Upokojeni obveščevalci obenem sumijo, da je imel prste vmes tudi Vatikan, ki že tradicionalno brani hrvaške interese.
Po drugi strani arbitražo močno podpirajo Združene države Amerike, ki želijo s tem modelom rešiti obmejne spore med državami nekdanje Jugoslavije. Slednje ni v interesu naše južne sosede, ki bi tako izgubila preveč ozemlja za lasten okus. V ozadju je na delu tudi strateški interes Hrvaške, da na račun pristanišča Koper dvigne pomen pristanišča v Reki. Koper brez izhoda na odprto morje Reškemu pristanišču ne bi bil konkurenčen, predvsem zdaj, ko je v EU tudi Hrvaška.
Arbitraža ne more biti kar tako ustavljena
Hrvati, ki so po objavi prisluhov začeli z odlično zrežirano akcijo rušenja arbitražnega sporazuma, so včeraj doživeli prvi hladen tuš s strani Evropske komisije. Kot so sporočili iz Bruslja, komisija »razume skrbi Hrvaške zaradi domnevnega prisluškovalnega škandala, vendar polno podpira arbitražni postopek«. V sporočilu za javnost so še zapisali, da »Evropska komisija poudarja pomen dobrega delovanja arbitražnega sodišča za gladko in učinkovito izvajanje zakonodaje EU v prihodnje«.
Hrvaško resda ne more nihče prisiliti k sodelovanju v arbitraži, a to ne pomeni, da arbitražno sodišče ne more sprejeti končne odločitve, ki bi bila za Hrvaško zavezujoča. Glede na Milanovićeve ponedeljkove izjave je možno, če ne bo velikih preobratov, da bo v kratkem odstopil hrvaški arbiter Budislav Vukas. Sodišče bi nato pozvalo Zagreb k imenovanju novega arbitra v 15 dneh, če Hrvaška tega ne bi storila, pa bi novega sodnika imenovalo kar samo sodišče in tako nadaljevalo delo.
Hrvaško lahko trmarjenje drago stane
»Razmišljanje o odstopu od arbitražnega sporazuma maje tudi temelje, na podlagi katerih je Hrvaška pristopila k EU. Arbitražni sporazum ima namreč dva cilja: prvi je bil hrvaški pristopni proces, drugi pa je rešitev mejnega spora,« je včeraj poudarila mednarodna pravnica Vasilka Sancin.
Slovenija je tako Hrvaško z imenovanjem predsednika Meddržavnega sodišča Ronnyja Abrahama postavila v sila neprijeten položaj. Hrvaška bi namreč z nadaljnjim trmarjenjem in zahtevami za samorazpustitev Arbitražnega sodišča izgubila še tisti kanček mednarodnega ugleda, ki ji je ostal. Hkrati je vlada z imenovanjem Abrahama uspela zmanjšati nastalo škodo in povečati verodostojnost končne odločitve sodišča, ki bo znana sredi decembra.
