Slovenija

Zagata Mira Cerarja

Žiga Kariž
11. 8. 2014, 16.15
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Pogajanja strank za sestavo nove vlade so na plano prinesla prvi kamen spotike. Socialno kapico. NSi misli, da bo rešila gospodarstvo in preprečila beg možganov v tujino, SD in Združena levica menita, da gre za povečevanje privilegijev bogatih. Kdo v zgodbi o socialni kapici torej nosi darila in kdo si želi napolniti trebuh?

STA

Socialna kapica bi omogočila višje neto plače tistim, ki mesečno zaslužijo več kot 3400 bruto.

NSi je med pogoje za vstop v veliko koalicijo, ki si jo želi sestaviti Miro Cerar, postavila tudi uvedbo socialne kapice. Ker je to, kot kaže, trenutno največja ovira koalicijskih pogajanj, je prav, da pogledamo, za kaj v resnici gre. Plača, ki jo dobijo zaposleni, je sestavljena iz dela, ki roma na njegov račun, in dela, ki ga pobere država. Ker se delež, ki ga pobira država, veča z višino plače, si delodajalci le težko privoščijo visoko usposobljeno delovno silo, saj je zanje enostavno predraga.

Dejstvo je, da so prispevki pri visokih plačah v Slovenij enormni. Matjaž Čadež, predsednik Sveta Gazela in lastnik podjetja Halcom, je povedal, da njihove izkušnje kažejo, da ob enakem strošku delodajalca zaposlen vrhunski strokovnjak na svoj račun v Sloveniji dobi 58.000, v Srbiji 113.000, v Dubaju pa 139.000 evrov letne plače. Po podatkih KPMG je v Sloveniji obdavčitev državljanov, ki zaslužijo več kot 70.000 evrov (bruto), med 86 razvitimi državami najvišja.

Zato bi pri NSi uvedli socialno kapico, kar pomeni, da bi delež, ki ga pobere država pri določeni višini plače, omejili. Tako ne bi bilo važno, kako visoka je plača, prispevki bi ostali enaki. Kot je na strani NSi zapisal poslanec Matej Tonin, naj bi socialna kapica povečevala pravičnost in preprečevala beg možganov, saj naj bi si delodajalci tako lahko privoščili svojim najbolj ključnim kadrom zagotoviti višje plače, hkrati pa bi se zmanjšala razlika med zneski, ki jih v socialno blagajno namenijo tisti z najnižjimi in tisti z najvišjimi honorarji.

Kaj pravijo številke?

Socialno kapico ima 19 držav EU.

Pa poglejmo, kaj pravijo številke. Slovenija se v zadnjih letih resda srečuje z velikim številom izselitev. A glede na podatke statističnega urada ima le 15 odstotkov vseh, ki se izselijo, višjo ali visoko izobrazbo. Glavni razlogi za njihovo izselitev so po podatkih Banke Slovenije nižanje plač, zaposlovanje za določen čas, nizko število prostih delovnih mest in naraščanje števila brezposelnih z visoko izobrazbo.

NSi za izhodišče jemlje sosednjo Avstrijo, kjer imajo socialno kapico postavljeno pri plači 47.160 evrov bruto dohodka. V Sloveniji delodajalci predlagajo, da se socialno kapico postavi na približno dvakratnik osnove pri povprečni plači oziroma pri 37.000 evrih bruto letne plače ali nekaj čez 3000 evrov bruto mesečne plače. To bi zajelo okoli 42.000 ljudi. Za delovna mesta, za katera delodajalci ne predvidevajo honorarja, višjega od 3000 evrov bruto, se ne bi spremenilo nič. Za tiste, ki imajo danes mesečno plačo višjo od 3000 evrov bruto, bi to lahko pomenilo višjo plačo, a le če bi delodajalec pristal na to, da denar, ki bi danes romal državi, nakaže delavcu v obliki višje neto plače.

Taka omejitev prispevkov bi hkrati pomenila okoli 200 milijonov evrov manj denarja v pokojninski in zdravstveni blagajni, ki sta že zdaj popolnoma izropani. Tonin meni, da bi izpad lahko nadomestili z ukinitvijo subvencij podjetništvu, ki naj ne bi prinašale želenih rezultatov.

A glede na več kot 120.000 brezposelnih, ki jim sledi 50.000 zaposlenih na minimalnih plačah in plejada prekernih delavcev, je vprašanje, če je moralno higienično reševanje države začeti z zviševanjem najvišjih plač.