Slovenija

''Najbolj si želim neke topline, ljubezni nasprotnega spola''

Črt Kaker
30. 11. 2013, 10.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

V Sloveniji še število brezdomcev iz dneva v dan povečuje. Stanje je skrb vzbujajoče, saj se veliko ljudi vse težje prebija iz meseca v mesec. Le zahvaljujoč dobrodelnim organizacijam ljudje zagledajo luč na koncu tunela. Taka je tudi naslednja zgodba ljubljanskega brezdomca, ki mu je ob pomoči društva uspelo pridobiti malo sobico.

Črt Kaker

Veliko ljudi si nikoli ni mislilo, da bodo pristali na cesti, brez službe in strehe nad glavo, pozabljeni od vseh, države, družbe in bližnjih. Življenje se lahko spremeni čez noč. Problemi se začnejo kopičiti, ljudi je sram iskati pomoč in se začno zapirati vase. Brezdomec lahko postaneš v različnih situacijah in obdobjih, vsak od njih ima svoje ozadje in zgodbo, ki je po navadi povezana z izgubo službe, zasvojenostjo, ločitvijo, zadolženostjo.

Ljudje v stiski le redko poiščejo pomoč in se raje zaprejo vase.

Nekaterim uspe to temačno obdobje svojega življenja ob pomoči dobro razvite socialne mreže hitro pustiti za seboj, drugim to postane edini način življenja. A kot so nam povedali na društvu Kralji ulice, biti brezdomec ne pomeni nujno biti brez strehe nad glavo. Pomeni pa življenje v negotovih razmerah, neprimernih pogojih (v majhnem stanovanju brez elektrike in vode, pri prijatelju, v prenatrpanem stanovanju).

Brezdomstvo pomeni živeti v ekstremni revščini, ko si človek ne more privoščiti hrane in osnovnih dobrin, in tega je v Sloveniji iz dneva v dan več. Tekom našega obiska pri društvu Kralji ulice smo se tako pogovarjali z Markom, ki se mu je po desetih letih nekako uspelo izviti iz začaranega kroga.

Kako poteka tvoj vsakdan?

A moj dan? Zdaj, ko imam sobo, malo drugače kot pa preteklih deset let, ki sem jih preživel na cesti, po vagonih, v opuščenih stavbah, na ulici. Danes je povsem drugače. Približno mesec dni imam svojo sobo in se počasi privajam na novo življenje.

Kako si pa pridobil to sobico?

Ob veliki pomoči našega direktorja Bojana (Bojana Kuljanca, socialnega delavca v društvu Kralji ulice, op. a.). On me je rešil, mi pomagal, stal ob strani, tako da nisem zapadel v mamila. Je tudi moj mentor, ki mi pomaga, da se znova vključujem v družbo, in sem mu resnično hvaležen za vse, kar je storil zame.

Prodajaš tudi revijo Kralji ulice? Kakšen odnos imajo ljudje, ko jim jo ponudiš?

Seveda. Odziv ljudi je zelo pozitiven. Ljudje me prepoznajo, pa tudi pristop imam tak ... znam z ljudmi. Bil sem natakar in vem, kako postopati. Pa še oče je bil znan pisatelj in novinar in mi to ni tuje.

Kako gledaš na vse več prevarantov, ki prosjačijo na ulicah?

To so predvsem Romuni in Bolgari in o njih imam zelo negativno mnenje. To niso pravi brezdomci, oni resnično samo izkoriščajo ljudi.

Se kak znani Slovenec ustavi in kupi Kralje ulice?

Druži me poznanstvo z Zmagom Jelinčičem, saj sta bila moj oče in njegov oče nekaj časa zelo dobra prijatelja. Drugih pa ne maram, politika se mi zdi umazana. Mi, ki smo na cesti, nismo toliko pokvarjeni, kot so naši politiki.

Koliko pa zaslužiš s prodajo Kraljev ulice?

Čisto odvisno, koliko potrebujem, koliko sem priden.

Kako pa je z zdravstveno oskrbo, ko jo potrebuješ?

Obrnem se na brezplačno ambulanto, kjer so zelo prijazni in res pomagajo ljudem, ki pomoč potrebujejo.

Česa si zdaj, v prazničnem času najbolj želiš?

Najbolj si želim neke topline, ljubezni nasprotnega spola. In varnost, gotovost, še posebno močno pogrešam starše.

Kako si pa postal brezdomec?

Prehitro, v roku treh mesecev sem izgubil oba starša. In razvajenček, kakršen sem bil, nisem znal živeti. Starši so me tako ujčkali, da preprosto nisem znal zaživeti brez njiju.