Kultura

Letošnji poklon namenjen Borisu Cavazzi

M. V.
24. 6. 2021, 11.54
Posodobljeno: 24. 6. 2021, 12.00
Deli članek:

Na slovesnosti v Divači bo na ogled Borisov film Kormoran.

STA
Boris Cavazza

V Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači se vsako leto ob obletnici rojstva prve slovenske filmske zvezdnice Ite Rine poklonijo izbranemu zaslužnemu in izjemnemu igralcu oziroma igralki. Letos bo ta čast namenjena Borisu Cavazzi. Prireditev bo potekala v petek, 2. julija 2021, na borjaču muzeja od 20.30 ure dalje, ob tem pa bo na ogled tudi Cavazzin film Kormoran (1986).

Boris Cavazza, gledališki, filmski in televizijski igralec, gledališki režiser in filmski scenarist, se je rodil leta 1939 v Milanu italijanskemu očetu in slovenski materi. Odraščal je med Italijo in Slovenijo in po končani Pomorski srednji šoli v Piranu skoraj štiri leta prebil na morju. Leta 1969 je zaključil študij dramske igre na AGRFT v Ljubljani. Na filmu se je prvič pojavil že kot srednješolec: leta 1960 je nastopil v filmu Františka Čapa X 25 javlja; svojo prvo glavno vlogo v celovečercu pa je odigral leta 1973 v Beguncu Janeta Kavčiča.

V širšem jugoslovanskem prostoru je postal znan dve leti kasneje z naslovno vlogo Mateja v filmu Lordana Zafranovića Muke po Mateju. Skupno je na filmu in televiziji do danes ustvaril skoraj sto vlog, med drugim je izstopal v celovečernih filmih Vdovstvo Karoline Žašler Matjaža Klopčiča, Leta odločitve Boštjana Vrhovca, Kratki stiki Janeza Lapajneta in Piran – Pirano Gorana Vojnovića; v spominu pa je ostal tudi kot Toni v komediji To so gadi Jožeta Bevca.

V zgodovino slovenskega filma se je zapisal kot scenarist celovečerca Kormoran in treh televizijskih filmov.

Arhiv Slovenske kinoteke
Na ogled bo film Kormoran.

Leta 2019 je v filmu Igor in Rosa Katje Colja odigral naslovno vlogo, ki pa zagotovo ni zadnja v njegovi več kot šest desetletij trajajoči filmski karieri, saj pravkar zaključuje dva filmska projekta.

V svoji več kot petdesetletni gledališki karieri je bil član ansamblov Slovenskega gledališča v Trstu, ljubljanske Drame, Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper, vmes pa je nastopal na odrih skoraj vseh profesionalnih gledališč v Sloveniji ter se uveljavil tudi na širšem prostoru bivše Jugoslavije.

Leta 1987 je postal docent, leta 1995 redni profesor za dramsko igro in igro pred kamero na ljubljanski AGRFT. Od leta 1992 ustvarja tudi kot gledališki režiser.

Za svoje delo v gledališču in na filmu je prejel številna najvišja priznanja in nagrade, med drugim Prešernovo nagrado, Borštnikov prstan, nagrado bert in tudi najvišje državno odlikovanje – zlati red za zasluge.