Siniša je na televiziji že od osemnajstega leta. Po najinem pogovoru ga je čakala režija oddaje Tarča. Bil je novinar Mladine, v oddaji Studio City je »zasliševal« politike, a danes mu ni več do tega, da bi jim stiskal roke in jih gledal v oči. Kako lahko človek, ki zase pravi, da ne verjame več v ljudi, snema dokumentarce o istospolni družini v boju za enakopravnost, o boju protestnikov in aktivistov pred Ljubljansko borzo, o mafijki, ki je morila, danes pa si želi imeti normalno družino?
Predvolilno soočenje s prvo ligo čudakov
Dokumentarni film Odraščanje, katerega scenarist je Siniša, zrežirala pa sta ga skupaj z Dominikom Mencejem, je svojo pot začel lani v tem času. Intimni portret družine novorojenega dečka Tiborja in njegovih mam Daje in Jedrt, ki se v času referenduma za izenačitev pravic istospolnih parov javno izpostavita, je bil nedavno predvajan tudi na festivalu v Berlinu, kjer pa so izjave nasprotnikov družinskega zakona povzročile bučen krohot med gledalci. »Ko vidiš tovrstno norost, se lahko samo zjokaš, razjeziš ali pa smejiš. Ob soočenjih, ki smo jim bili priče ob referendumu o istospolnih družinah, se je smejal tudi velik del slovenske javnosti. A ko smo dobili rezultate referenduma, jim ni bilo več do smeha. Na Pop TV-ju je na primer eden od sodelujočih na soočenju utemeljeval nasprotovanje noveli zakona s tem, da on potem ne bo več moški. Pri nas pred volitvami in referendumi zaradi zakona o RTV dobi pravico do nastopanja del civilne družbe, ki ga drugače ob pomembnih temah ne vidimo na soočenjih. Tu ne nastopajo etablirani politiki, lahko se prijavi vsakdo kot sodelujoči v predvolilni kampanji. To niso bila argumentiranja na visoki ravni. Bili so citati kot na primer: 'Bodimo proti zakonu, ker smo Slovenci!' Številni na RTV Slovenija so mi rekli, da tako absurdnih soočenj še niso videli, pa so jih delali že mnogo, od leta 1990. Daja, naš glavni lik v dokumentarcu, se je udeležila teh soočenj. Daja in Jedrt sta bili edini istospolni par, ki se je izpostavil v takratni predreferendumski kampanji. Z Dominikom sva se odločila, da bova spremljala njuno družino – ki je za naju enakovredna in enakopravna vsem drugim družinam po Sloveniji – in ugotavljala sva, kaj to zanjo pomeni. Njun otrok, Tibor, je bil takrat star sedem mesecev, in poleg nege dojenčka sta se morali izpostavljati tako bolečim stvarem, kot je predvolilno soočenje s prvo ligo čudakov v Sloveniji.«
Pri nas dovoljeno več kot v ZDA
Film Odraščanje je bil predvajan na festivalu dokumentarcev v mestu Palm Springs v Kaliforniji, kjer je 70 odstotkov prebivalcev homoseksualcev. »A prve spremembe zakonov o homoseksualnih družinah so se v ZDA začele v Ohiu, ki je manj napredna država kot na primer Kalifornija. Bitka ameriških konservativcev je bila tam dosti blažja kot pri nas. Na televizijskih soočenjih ne smeš uporabljati besede pedofil, tako kot so jih lahko javno izgovarjali pri nas. Ameriška nacionalna televizija PBS niti po naključju ne daje priložnosti takšnim glasovom, kot jih daje naša. So preveč obskurni, minorni.« Nad filmom so bili na festivalu navdušeni, spraševali pa so se, kako je mogoče, da lahko kdo takšne stvari govori na katerikoli nacionalni televiziji.
Prepričevanje? Ne da se mi več
Kaj sta Siniša in Dominik želela s tem filmom? »Odraščanje se mi predvsem zdi dokument časa. Če si ga bo nekdo ogledal čez 40 let, bo videl, kaj so govorili o tej temi. Prepričevati pa se mi ne da več. To naj počnejo politiki, tisti, ki se bojujejo za javno mnenje. Jaz želim samo povedati svoje mnenje. Ne želim prepričati pol Slovenije, da so tudi drugi ljudje – ljudje. Ne verjamem več v ljudi. Verjamem v naravo, vesolje, bolj kot v človeka. Sem pa zaradi dogodkov v otroštvu občutljiv za ljudi, ki se jim ne priznava pravic. Ker izhajam iz družbene skupine, ki se ji v nekem trenutku niso priznavale pravice, ki so se jim luknjali dokumenti in se jih je izganjalo iz države. Zato sem bolj odprt za te stvari. Vendar zdaj ne verjamem več, da lahko spremenim svet. Lahko pa ga gledam, opazujem in komentiram. Želim se posvetiti življenju ena na ena. In razmišljam o svoji odgovornosti, ne o odgovornosti drugih.«
Sebe ne bi izpostavil, nimam tega poguma
Siniša je ravno v času, ko je snemal družino, tudi sam imel majhnega otroka. Bi ga sam kdaj izpostavil snemanju tako, kot sta ga Daja in Jedrt? »Ne, nikoli,« je prepričan Siniša, »tudi sebe ne bi izpostavil, nimam tega poguma, čeprav je dokumentarni film odlična forma za osebnoizpovedne filme, ki so zelo lepi. Moj sošolec Vid Hajnšek je recimo snemal svojo babico, se z njo spraševal o smrti, jaz si česa takega ne bi upal. Preveč bi se moral razgaliti.«
Nič več roke politikom
Siniša je nekje izjavil, da ni več hotel snemati rubrike v oddaji Studio City (zanjo pa še vedno piše scenarij za zadnjo rubriko Recepcija), ker je moral na koncu rubrike stisniti roko politiku, s katerim se je pogovarjal. Kako je bilo s tem? »Po mnogo letih novinarstva sem ugotovil, da politikom nisem več mogel izkazovati dolžnega spoštovanja. Zato sem se umaknil v režijo, kjer jih kadriram, dojemam skozi estetsko formo. In mi je v življenju lepše. Ti ljudje so te sposobni gledati v oči in se ti štirikrat zlagati. Te pozneje črniti v drugih medijih. Zato mi ni do rokovanja z njimi, ne želim več lažnega nasmeška. Nemogoče se je boriti proti ljudem, ki jim laž ne pomeni slabega dejanja. Z njimi je boj že vnaprej izgubljen. Alternativa parlamentarni demokraciji pa ni vzpostavitev egalitarnega anarhističnega sistema, kjer ne bo voditeljev, ampak je fašizem. Edino zato sem pripravljen braniti parlamentarno demokracijo.«
Begunci bi obogatili družbo
»Koliko ljudi ve, da je včeraj v reki Reki utonil človek, begunec? Ko tega sploh ne izvemo, ko to ni prva novica, ko ne premoremo več empatije – to pomeni, da bomo tudi naslednjič pogledali stran, ko bodo stvari še obsežnejše, še hujše. In šli v svoje domače življenje in kuhali joto in gledali svoje nadaljevanke. Vsem je vseeno. Briga nas za usodo drugega. Jaz bi begunce vključil v družbo, prepričan sem, da bi jo obogatili. Zahodna družba ima ogromno priseljencev, pa je vseeno zahodna družba. A s temo migrantov se v Evropi dobivajo volitve, brexit se je zgodil s temo migrantov. To je samo točka delitve v politiki, sicer se politiki med seboj ne razlikujejo. Vsi so za dobičke in kapitalizem. Tako dobiš 20 odstotkov, na Madžarskem pa več kot 50.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
