Iztok Mlakar, ki je leta 1993 prejel Ježkovo nagrado, zna nasmejati in v človeku prebuditi razmišljanje o času, kraju in ljudeh, s katerimi živi. »Ni težko spraviti lačne krave na 'frišno' travo,« je povedal tik po koncertu in dodal, da »tiho biti ni pametno. Če dobiš kdaj kakšno nazaj po nosu, vsaj veš, da ima tvoja beseda kakšen odziv«.
Na odru je pustil srce, obiskovalci so ga nagradili z dolgimi aplavzi.
Gorenjci so hvaležno občinstvo, radi in veliko se smejejo na njegovih koncertih. »Problem je v tem, da komedije ne moreš več delati, ker gre resnica bolj v absurd, kot si ti lahko absurd izmisliš. Težko je ne pisati satir v teh časih.«
Polno zaseden
Iztoka Mlakarja je težko privabiti na koncert, ker je polno zaposlen v Slovenskem narodnem gledališču Novo Gorica. »Dokler medicinci ne bodo izpopolnili kloniranja, da bi lahko bil na dveh ali treh koncih naenkrat, bo tako. Delam v gledališču, ki vzame večere, tudi glasbeni nastopi so zvečer.« In tako mu ostane premalo časa, ki ga sicer rad deli z drugimi, še raje nastopa in ustvarja.
