Kultura

Tanja Ribič: Z leti pride možnost izbire

Sonja Javornik
6. 10. 2015, 18.19
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Priljubljena igralka Tanja Ribič je imela pred kratkim kar dve premieri. Tanja namreč blesti v predstavi MGL Čudežna terapija, poleg tega je glavna zvezda novega slovenskega celovečernega filma Dekleta ne jočejo, ki ga je režiral Matevž Luzar.

Promo foto

Film, ki je doživel premiero na Festivalu slovenskega filma v Portorož, je že sprejet na festival Prix Europa v Berlinu, kjer se predstavljajo televizijski filmi, mi pa si ga bomo lahko ogledali konec decembra na TVS, saj je film nastal v produkciji nacionalne televizije.

Kako je bilo sodelovati z Matevžem Luzarjem?
Krasno. Matevž je tudi skoraj moj sokrajan, saj prihaja iz Zagorja, jaz iz Trbovelj, direktor fotografije pa je iz Hrastnika. Prav smešno je bilo, ko smo za kamero govorili svoje narečje, zato sem morala biti prav pozorna, da mi ne bi kakšna taka beseda ušla tudi pred kamero. 

Ali sta se z režiserjem poznala že prej?
Sploh ne. Matevž si je ogledal film Atomski z desne in se po ogledu odločil, da sem primerna. Vloga je res dobra, zato sem bila zelo vesela njegove ponudbe. Imela sem kar 25 snemalnih dni, kar je tudi precejšen fizični napor.

Verjetno niste zadovoljni kar z vsako vlogo?
No, pri teh letih je že za pričakovati, da malo lahko izbiram. Obsežnost vloge seveda ne igra vloge (smeh). Prepričana sem, da tudi iz malih vlog lahko narediš bombon, če ti je le režiser naklonjen. Razigram se, ko začutim pozitivno ozračje. Naša akademija me je tega naučila, saj sem imela dva profesorja, ki sta bila prava človekoljuba. Če bi imela druge profesorje, kar nekaj jih je bilo takšnih, ki so bili poznani kot lomilci karakterjev, verjetno ne bi ostala na akademiji. Igralec mora biti sproščen, razigran, da so dobri rezultati, saj igralec ni le orodje, ampak je tudi soustvarjalec, ne glede na vlogo. Z vsako vlogo se moraš identificirati, če pa začutim cinizem ali izpostavljanje ega, potem gre del energije v kanalizacijo. Priznam, da imam težave s tem, da vse stvari predobro zaznavam. Večkrat so me opozorili, tudi razni čitalci usod, da pridem do uspeha prek bolečin, in to je prav zaradi tega … Energijo izgubljam po nepotrebnem, vendar na koncu to vedno pretvorim v kerozin, ki me požene naprej. 

Promo foto

Ali z leti niste otrdeli?
Zdaj pa res lažje obrnem glavo vstran …

V filmu ste imeli soigralki Mašo Derganc in Nino Rakovec. Ali je lažje igrati v ženski ali moški ekipi?
Najbolj pomembno je, da je soigralec dober, luciden, elastičen, duhovit. Ne glede na spol. Tudi moški znajo biti primadone. Najlepše je igrati s talentiranim igralcem. To je enako kot pri tenisu, saj ne moreš igrati z nekom, ki ne zna držati niti loparja v roki. Zablestiš lahko le z dobrim soigralcem in v dobrem ozračju, kjer ni težav z egom. Me smo se odlično ujele, naše vloge pa so bile zelo različne. Iz tega je prišla super trojka. 

Ali ste imeli kakšno besedo pri izbiri soigralk?
Ne. Z Mašo sva se poznali že s snemanja Naše male klinike, Nine pa prej nisem dobro poznala, čeprav je prav tako v MGL. Z Nino bova gotovo še sodelovali v gledališču in prepričana sem, da se bova tudi tam odlično ujeli. 

Kako ste zadovoljni po ogledu filma?
Film sem videla dvakrat in drugič mi je bil bolj všeč. Užitek je bil, ko sem ga gledala na ogromnem platnu v Avditoriju z občinstvom, ki ga je z izjemnim zanimanjem spremljalo vsako sekundo in je dihalo z mano kot glavno junakinjo. Čudovit občutek.

Igralci po navadi pravijo, da je težko gledati samega sebe na platnu …

Jaz gledam nase objektivno. Težko se gledam le, če se mi zdi, da sem kje premalo prepričljiva. Ko sem prvič gledala film, sem edino nekaj časa potrebovala, da sem se navadila na montažerjevo roko. Precej je šlo ven. Če se samo spomnim, koliko smeha je bilo na snemanju pri posnetih kadrih … Mogoče bi pa lahko iz celotnega materiala naredili mini serijo.