Vse dosedanje iskalne akcije, ki so jih vodili novomeški policisti in v katerih so poleg njih sodelovali vodniki službenih in reševalnih psov, gasilci, potapljači, jamarji, svojci, prijatelji in znanci pogrešanega, so bile neuspešne. »Pregledali smo vsa ožja in širša območja, kjer bi se pogrešani lahko nahajal, dosledno smo preverili tudi vse dodatne informacije in predvidevanja, ki smo jih prejeli kasneje. V dogovoru in ob soglasju svojcev smo informacije in fotografijo pogrešanega posredovali medijem in jih zaprosili, da v objavi pozovejo ljudi, naj nas obvestijo, če bi ga videli ali karkoli vedeli o njegovem izginotju. V iskalnih akcijah pogrešanega žal nismo našli, še vedno pa dosledno preverjamo vsako novo informacijo ali namig,« je pojasnil Andrej Podlogar, inšpektor v Sektorju uniformirane policije na Policijski upravi (PU) Novo mesto.

plaz, družina gričar
M. Žnidaršič
Tako je plaz septembra 2014 objel njuno hišo na Štravberku, vdrl vanjo ter z zemljo napolnil spalnico in otroško sobo.

PUSTIL VSE IN ODŠEL OD DOMA

Mateja Gričar se tri tedne skorajda ni odmaknila od hiše, ko je čakala, ali bo morda Ivan prišel domov. Prejšnji ponedeljek pa je po nasvetu zdravnice, da ji bo bolje, če bo med ljudmi, znova začela hoditi v službo. Pove, da tako lažje preživlja dneve, ko čaka na kakršnokoli informacijo o Ivanu. 

Enainpetdesetletni Ivan Gričar je neznano kam odšel v ponedeljek, 8. junija, dopoldne. Njegova soproga Mateja, ki je bila takrat v službi, je povedala, da je doma pustil vse dokumente, denar in telefon in od tedaj ga nihče ni več videl in slišal. »Že nekaj časa se ne sprašujem več, zakaj je odšel, zakaj se o tem, kar ga je težilo, ni želel pogovoriti. Samo eno željo imam – da pride Ivan domov. Nič drugega ni pomembno. Globoko v srcu čutim, da živi, da nekje je in da mu nekdo pomaga. On je tako močan človek, da ne verjamem, da bi lahko dvignil roko nadse,« je prepričana Mateja, ki jo to pozitivno upanje drži pokonci.

HIŠO ZASUL PLAZ

Življenje je Gričarjeve, Matejo in Ivana ter njunega sina Roka, ki ima že svojo družino, preizkušalo že pred nekaj manj kot šestimi leti. Bila je sreda, 10. septembra 2014, ko je sredi dopoldneva močno zabobnelo, po hribu je pridrla zemlja in zasula njihovo hišo na Štravberku pri Otočcu, le kakšnih 20 metrov stran od hišice, v kateri še danes živita Ivanova starša. K sreči tedaj od »mlajših« Gričarjevih ni bilo nikogar doma. Glede na vse, kar se je zgodilo, prihodnosti v tej dolini niso videli več, tako da so parcelo našli v Gorenjem Kronovem, kjer so ob pomoči sorodnikov, prijateljev in vaščanov v pičlih 22 dneh nov dom spravili pod streho. Na pomoč pri reševanju stanovanjskega problema so jim priskočili tudi v novomeškem območnem združenju Rdečega križa, kjer so na pobudo ljudi organizirali akcijo zbiranja denarja, pa tudi materiala in storitev pri gradnji.

Ivan Gričar
M. Žnidaršič
V ponedeljek so minili štirje tedni, odkar pogrešajo Ivana Gričarja.

POGREŠANJE PRIJAVITE ČIM PREJ

Kot pravi Podlogar, v največ primerih policiste o pogrešanju obvestijo svojci. »Prav oni so tisti, ki osebo najbolj poznajo in znajo oceniti, kdaj gre dejansko za okoliščine, ki kažejo na to, da se je oseba morda izgubila, da je v stiski in se zato ne vrne domov, ali pa gre za druge okoliščine, kjer bi s pomočjo policije osebi lahko pomagali.« Poudarja, da nikoli ni nikakršnega roka za prijavo pogrešanja osebe, niti 24- niti 48-urnega. »Svetujemo, da ljudje pogrešanje prijavijo čim prej, še to še posebno velja pri otrocih. Na prijavo se odzovemo takoj in začnemo izvajati svoje ukrepe za izsleditev. Ti so odvisni od posamezne situacije in ni neke šablone, po kateri bi lahko opravili preiskavo. Včasih lahko takoj steče iskalna akcija, v drugih primerih je bolj potrebno zbiranje obvestil od svojcev, prijateljev, sosedov, v šoli ali službi. Mogoče je prej treba pregledati nadzorne kamere na območjih, kjer bi se pogrešana oseba lahko gibala, in na ta način določiti območje iskanja in podobno.«

Polovico odraslih pogrešanih najpogosteje najdejo v od dveh do treh urah, v desetih urah jih najdejo več kot 70 odstotkov, v 24 urah več kot 80 odstotkov, policiste pa najbolj skrbi preostalih 20 odstotkov, ki so pogrešani tudi po več kot dnevu iskanja, saj s časovno oddaljenostjo izginotja obstaja vse večja možnost, da nujno potrebujejo pomoč. 

Najbolj uspešno in učinkovito opravilo pri preiskavi pogrešanja oseb je zbiranje obvestil. Iskalne akcije izvajajo v približno 20 odstotkih primerov prijav pogrešanja, od teh jih polovico opravi policija sama, sicer pa v njih lahko sodelujejo tudi vodniki reševalnih psov, gorska reševalna služba, potapljači, jamarji, gasilci, lovci ter sorodniki in sosedje. »Občasno se dogaja, da svojci organizirajo iskalne akcije, vendar je naša naloga in dolžnost, da te akcije vodimo sami; seveda pa so v iskanje vključeni tudi svojci. Le tako učinkovito izvajamo neki nadzor nad pregledanim terenom, paziti pa je treba tudi na morebitne poškodbe pri iskanju ali celo morebitno novo pogrešanje – iskalca,« so pojasnili na policiji.

VEČ ISKANJ MLADOLETNIKOV

V zadnjih štirih letih so na območju PU Novo mesto aktivnosti za izsleditev v povprečju izvajali za dvanajst pogrešanih odraslih oseb na leto, povečuje pa se število iskanj pogrešanih mladoletnih oseb, kjer gre v večini primerov za beg otroka od doma, v več primerih so isto osebo iskali večkrat. Tako so v letu 2015 imeli pet takšnih primerov, leto kasneje sedem, leta 2017 dvaindvajset, leta 2018 že 35 in lani znova vsaj toliko. Iz statističnih podatkov policije zadnjih let izhaja, da se približno od 50 do 60 odstotkov pogrešanih vrne domov samih ali pa jih najdejo njihovi bližnji. Okoli 30 odstotkov pogrešanih najde policija, dobrih deset odstotkov pa jih žal ostane pogrešanih. Med njimi so večinoma žrtve nesreč in samomorov ali pa osebe, ki so omagale oziroma opešale.