Marjan Ogorevc

Na dopustu: naj nas čas, ki ga imamo zase, približa nam samim

Marjan Ogorevc, terapevt naravnega zdravljenja
23. 6. 2023, 13.21
Posodobljeno: 23. 6. 2023, 13.26
Deli članek:

V zadnjem času sem pisal o težkih, včasih mračnjaških temah, ki so mi jih narekovali življenje in turbulentni časi sprememb tako v naši državi kot v svetu.

AdobeStock
Na dopustu priporočam redno meditacijo, če je le možno ob sončnem vzhodu in zahodu.

Tokrat pa malo lahkotnejše branje, ki spada k dopustu. V pričakovanju počitnic, ko večina od nas potrebuje počitek, sem se spomnil zgodbe o Dalmatincu, ki dopusta ne potrebuje.
Dalmatinec sede na pomol, da bi nalovil ribe za malico. Turist ga vpraša, ali lahko nalovi več rib, kot jih potrebuje za malico. Seveda, kolikor hoče, samo ne ve, zakaj bi jih, saj jih pač vsak dan nalovi za sproti. Turist pa bi presežek rib prodal in kupil čoln, nato nalovil še več rib in kupil ladjo. Lahko bi zaposlil ljudi, ki bi zanj lovili ribe. »Kaj pa naj bi jaz počel?« je nejeveren Dalmatinec. »Ti bi sedel na obali in za svoje zadovoljstvo lovil ribe,« pravi turist. »Saj zdaj počnem prav to,« mu odgovori.

V ZAČARANEM KROGU
Biti Dalmatinec je utopično in uresničljivo hkrati. Ne gre le za to, da se vsak dan pehamo za zaslužkom, temveč se pehamo za preživetje. Delamo preveč, da bi sledili povprečnemu standardu, potem pa porabimo težko zasluženi denar, da bi zdravili težave zaradi preobremenjenosti, in za dopust, ki ga še kako potrebujemo. Tempo življenja se iz dneva v dan stopnjuje. Večina ljudi komaj sledi vsakodnevnim obveznostim in spremembam. Davek, ki ga plačujemo za boljše življenjske razmere in večji standard, je postal prevelik. Ujeti smo v začarani krog – napredka ni, nazaj na izhodišče, ki nam bi ga omogočilo, ne znamo. Še danes zdržim, jutri bo drugače, si prigovarjamo; samo še ta mesec, potem grem na dopust; samo še nekaj let, potem grem v pokoj …
Bi zmogli usvojiti miselnost Dalmatinca? Mogoče, ampak najprej pojdimo na dopust, oziroma ne pojdimo nikamor, le vzemimo si dopust. Že razmišljanje o dnevih brez dela nas naravna tako, da začutimo odklop. Naše delovne funkcije počasi odpovedujejo, saj smo se tako programirali. Prepričani smo, da si bomo na dopustu povrnili delovno moč in voljo za nadaljevanje.

STOPNJEVANJE NAPETOSTI
Marsikdo zaradi dela nima dovolj časa za dejavnosti z družino ali s partnerjem, z njimi se srečuje samo med vikendi. Neredko si od dopusta obetamo razrešitev konfliktov, ki so se nakopičili v odnosih z bližnjimi. Kar preveč zahtev za en sam dopust, mar ne? Spremembe dnevnega ritma, novi kraji in več druženja sicer prinesejo večjo bližino (medsebojno in v odnosu do sebe), čas, ki ga imamo zase, nas približa nam samim, a se tudi soočamo s tem, o čemer med letom ni časa razmisliti.
Zato ni nič neobičajnega, če se na lepem stopnjujejo napetosti v medsebojnih odnosih. Z nekom, s katerim smo celo leto preživeli v navideznem miru, se zdaj zapletamo v sekvence sporov in prepirčkov, pričakovali pa smo več lepega, veselega, povezujočega, romantičnega. Občutimo razdvojenost in v sebi bolj živo zaznavamo sicer večno prisotne dileme. Poskušajmo se vsaj na dopustu odreči temu, da bi sebično uveljavljali svoje potrebe in trenirali svoj prav. Res je, da v okviru družine nekaterim več pomenijo skupne večerje in čim boljši odnosi, drugim pa več časa zase in ukvarjanje s tistim, za kar nimajo časa med letom.

DAJ – DAM
Kompromis pomaga. Upoštevajmo del zase in del, ki je skupen – to bo vsem dobro delo. Vprašajmo se, kaj lahko damo drugim, in na lepem ne bo več tako pomembno, kdo bo šel zjutraj v trgovino ali kam bomo šli na večerjo – morda se tako izognemo nepomembnim konfliktom, ki kar sami vrejo na plan, kadar smo ves dan skupaj. To je samosvoja preizkušnja: ali lahko delujemo v sožitju, ali se znamo organizirati, dogovoriti – je ogledalo našega počutja in bivanja. Se še znamo skupaj zabavati? Poznamo svojega partnerja, otroka …? Smo morda kaj spregledali v zadnjih mesecih in so se nam bližnji začeli odtujevati? Ne mislimo, da bo, če se jim bomo posvečali več, za nas ostalo manj. Za branje in šport – za nas same – je časa vedno dovolj.

TELO NE DELUJE NA UKAZ
In vendarle popolna sprostitev ni tako preprosta. Naše telo ne deluje na ukaz: sprosti se! Večini takšen način ne prinese notranje umiritve. Bolj ko si prizadevamo, bolj ko se, recimo, poskušamo potopiti v meditacijo, bolj napeti in jezni lahko postajamo. Lastna prisila ne pomaga. Telo je treba najprej utruditi z večjo ali manjšo obremenitvijo. Za sprostitev aktivirajmo ude, obremenimo srce, preizkusimo mišice, predihajmo pljuča. Plavajmo, tecimo, hodimo, telovadimo, igrajmo igre, nasmejmo se do solz in zadihanosti. Obremenimo misli, si povejmo, kaj nas teži. Tako bomo razgradili stresne hormone, saj je prihod na dopust sprememba in tudi stres. Šele zdaj smo pripravljeni za lenarjenje ali vstop v meditacijo …
Priporočam redno meditacijo, če je le mogoče, ob sončnem vzhodu in zahodu. Takrat nas podpirajo kozmične energije. Meditacija je nasprotje koncentracije in je hkrati njena sorodnica; je naraven proces, telesu lasten. Meditacija naj se zgodi brez truda, stanje umirjenosti si vzame naš duh, razum pa mu takrat postane pokoren. Naredi se majhnega in nepomembnega. To je zanj pravi dopust.