Novice Svet24

Žiga Gabrovec pripravlja hrano en dan v mesecu in takrat se pri njem zvrsti do petdeset obiskovalcev. Vse sestavine so lokalne, tradicionalne recepte pa prilagaja tako, da imajo sodoben pridih in so zato velikokrat kulinarični presežek.
Je pa posebna tudi lokacija restavracije Žigola, in sicer v dvorcu Trebnik v Slovenskih Konjicah. »Prostori so bili dalj časa prazni in vesel sem, da smo z občino našli skupni jezik ter jih spet oživili. Sicer pa nisem postal samo novi gostinec, sem tudi kulinarični ambasador za to območje,« se pohvali Žiga, ki je različne koncepte v svetu kulinarike spoznal na Nizozemskem, kjer je nekaj časa živel in delal. »Pogumno je bilo, da sem restavracijo odprl v teh časih, ko jih veliko zapira svoja vrata, a vodi me želja po ustvarjanju, po tem, da bi razvijal svoj talent ter dal nekaj tudi domačemu kraju in ljudem, ki me imajo radi in me spoštujejo. Na srečo mi stoji ob strani dekle Katarina, ki me podpira in me navdihuje ter vse dneve dela v restavraciji. K nam obiskovalci lahko pridejo na kavo, pijačo ali tortico, ki jih po mojem okusu pripravlja najboljša slaščičarka daleč naokrog in ki ji popolnoma zaupam.«
Dan, ko se v Žigoli kuha, je načrtovan do popolnosti. »Že veliko prej načrtujem jedilnik, ga preizkusim in poskrbim za lokalne surovine pri okoliških kmetih. Pri enem nabavljam odlično govedino iz proste paše, kjer teličke pustijo, da zrastejo v govedo, a je kljub temu govedina ravno tako dobra kot teletina. Pri drugem kmetu nabavljam svinjino krškopoljskih prašičev, pa zelje, repo in drugo lokalno zelenjavo, ki jih potrebujem v kuhinji. Na dan, ko kuhamo, imam v kuhinji dva pomočnika, fanta in dekle na pragu dvajsetih, na katera sem zelo ponosen. Oba tako kot jaz kuhata s srcem, in to kljub temu, da nimata osnovne gostinske izobrazbe. Blizu jima je moj pogled, kako kulinariko podajati nekoliko drugače. Jaz pa se tisti dan bolj posvetim gostom, ki jih pozdravim, z njimi poklepetam in jim predstavim jedi. Drugi kulinarični dan v mojo restavracijo prihaja še ta mesec in rezervacije že potekajo, decembrski termin pa bo rezerviran za moje prijatelje in vse tiste, ki mi veliko pomenijo.« Žiga pravi, da so obiskovalci nemalo začudeni, ko jim pove, da pri njih ni mogoče dobiti hrane vsak dan. »To mi je pri vsem skupaj najtežje, saj mnogi tega ne razumejo. Po drugi strani pa sem ponosen, da sem se odločil za tak koncept, ki je v Sloveniji nekaj popolnoma novega, ter da se držim svojih načel in postavljam kakovost pred količino. Seveda ne bo ostalo pri tem. Pozneje nameravam hrano ponujati tudi ob koncih tedna, še pozneje pa, upam, vsak dan. V teh časih si namreč ne upam zaposliti osebja in ga potem zaradi morebitnih zapiranj postaviti na cesto. S Katarino sva doslej vložila petnajst tisoč evrov v nakup pečice in drugih aparatov, ki jih nujno potrebujem v kuhinji. Kupujeva počasi, premišljeno in kolikor nama finance dopuščajo. Ponosen sem, da sem posel začel brez posojil, kar je v teh negotovih časih prednost. Raje delam majhne korake, ki se počasi spremenijo v tek na dolge proge. Veliko mi pomeni, ker me imajo ljudje radi in so v meni prepoznali nekoga, ki bo v prihodnje lahko pisal velike kulinarične zgodbe. Želim in upam, da bo pri vhodu v mojo restavracijo nekoč visela tudi tablica z Michelinovo zvezdico, da bo naša restavracija ponujala vsaj tristo različnih vin. Mlad sem, poln energije in dobrih idej. Za to sem pripravljen garati in se odpovedati marsičemu. Tako kot sem se letos dopustu, ki ga ni bilo. S Katarino sva si vzela dva dni in šla na poroko prijateljev v Tolmin, kjer pa nisem ravno počival, saj sem kot didžej skrbel za glasbo. Restavracija je zame nekakšen otrok in zanjo bi dal vse. Vem, da bodo naslednja leta naporna, a živim za trenutke, ko se mi uresničujejo sanje. Večkrat pomislim, kako bi bil name ponosen oče, ki sem ga izgubil lani, prav med snemanjem šova. Ko sem izbiral ime za restavracijo, nisem niti za hip omahoval. Oče me je vedno klical Žigola in s tem imenom ohranjam tudi spomin nanj, na človeka, ki mi je v življenju ogromno pomenil.«
V kulinaričnem smislu pa je v njem globoke sledi pustila njegova babica. »Je odlična kuharica, polna idej in tradicionalno kuho ima v malem prstu. Prav od nje sem se naučil prvih kuharskih spretnosti. Zavedam se, kako lepi so spomini na otroštvo, ko smo se zbrali za njeno mizo, ko je vedno skuhala kaj dobrega. In tako je še danes.«