Astro

Marjan Ogorevc: »Ženin dedek je imel prav - politka je največja k****«

snč
22. 10. 2021, 11.28
Posodobljeno: 22. 10. 2021, 11.29
Deli članek:

Marjan Ogorevc ni znan le kot bioterapevt in pisatelj, močno cenjena sta tudi njegovo ostro oko in globok um, kadar gre za domače ali svetovno dogajanje v politiki, športu, gospodarstvu …

Arhiv Marjana Ogorevca
Marjan Ogorevc

Svoje razumevanje današnjega sveta vedno ubesedi razumljivo in brez olepševanja. Med analiziranjem zgodovine potegne vzporednice s sedanjostjo in predvidi vnaprejšnje dogajanje – do zdaj se v nadaljevanju zgodb, ki jih je opisoval, še ni uštel.
Svoje najnovejše razmišljanje je Marjan Ogorevc posvetil slovenski politični sceni. Njegov zapis, ki ga je naslovil Butalci, objavljamo v celoti.

Poskušam razumeti in si razložiti tragikomično vsakdanjost v naši ljubi deželi. V resnici ne vemo, kdo nas vodi, kdo vleče za nos, kdo nas drži ujete v mehurčku in nas nadzoruje. Ko je demokracija v resnici demonska kreacija.

Zadnjih 30 let nas vsakokratna oblast v imenu demonske kreacije dobesedno terorizira, drži nemočne in ujete. V gostilniškem žargonu bi temu rekli, da nas drži »za jajca«.

Poslanci ne glasujejo po svoji vesti, ampak ker so prisegli »velikemu vodji«, je politično korektno, da glasujejo za vse, kar jim veliki »vodja predloži«, četudi je to v nasprotju z njihovimi načeli. Čeravno vedo, da to ni prav, preračunljivo čuvajo svoj stolček v parlamentu, saj glavnina njih ni uporabna za nobeno delovanje izven meja politike. Ženin dedek mi je nekoč, ko še nisem razumel, kaj je politika, rekel: »Zapomni si, politika je največja k****.«

Po dolgem razmisleku sem si vnovič prebral knjigo Butalci iz zbirke humoresk pisatelja Frana Milčinskega. Objavljal jih je v različnih časopisih, kot zbirka pa so izšli po njegovi smrti. Zgrozi me, kako so Butalci še vedno aktualni in kako do najmanjše podrobnosti predstavljajo nas v tem trenutku. V knjigi Milčinskega so Butalci prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej omejeni. Nenehno tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja, Tepanjčani. In to povsem ustreza trenutnemu času v naši državi in nam, Slovencem.

Pojem butalski (v smislu omejen) se je tako prijel, da so ga sprejeli tudi v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran Milčinski je pet zgodb o Butalcih prvič objavil v zbirki kratke proze Tolovaj Mataj leta 1917 – torej pred stoletjem. Prva knjižna izdaja je bila leta 1949, knjiga je še vedno enako aktualna.

Besedilo Butalcev je brezčasno, priljubljeno in trdoživo kljubuje zobu časa. Butalci spadajo med klasične besedne umetnine, zato lahko hkrati nagovarjajo otroke in odrasle. So tudi ostra satira o delovanju slabo utečenega državnega aparata. So zimzelena knjiga, vračajo se kakor pomlad in nas razveseljujejo, ne da bi se spraševali, zakaj in kako. Ob Butalcih odraščamo, živimo in se staramo. Knjiga pa se ne stara. Toplo priporočam, da vnovič – tisti pa, ki je še niste – preberete knjigo. Pomagala vam bo razumeti aktualno politično sceno.

Duh Milčinskega mi je »povedal«, da je treba Butalce nekoliko posodobiti, saj so se tudi Butalci razvili in gredo z duhom časa naprej. Res je, da so še vedno v stanju zavesti starih Butalcev, vendar so tehnološko nesluteno napredovali. Napredek zapoveduje drugačno organizacijo družbe. Butalci so uspeli preživeti predvsem zaradi svoje majhnosti, ker niso bili nevarni velikim, so zadržali svojo skupnost. Do zdaj so živeli v enem večjem plemenu, resda zelo butalsko, vendar so se hitro razmnožili in bilo jih je vse več in več.

Nekomu se je porodila ideja, da bi tudi oni kot vse države okoli njih imeli predsednika, vlado z ministri in prvim med njimi ter vse ostale funkcije, ki so potrebne, da bi šli v korak s časom. Rečeno – storjeno. Najbolj pametne glavice so se zbrale in dolgo tuhtale, kaj in kako naj naredijo. Najprej so izbranci ljudstvu Butalcem povedali, da bo od zdaj pri njih demokracija, poželi so bučen aplavz. Izbrali bodo svoje predstavnike, ki bodo delovali za njih in v njihovem imenu, njihova naloga pa je biti poslušen, zaupati oblasti in pridno delati kot do zdaj. Voditelji so vedeli, da bodo Butalci sprejeli vse, kar jim obljubijo, saj modrost pravi, da se reveži in bedaki najbolj veselijo obljub.

In začelo se je. Koga za predsednika, so se vprašali. Podan je bil predlog, naj ga izberejo Butalke. Te so se odločile za najlepšega, polnega miline, brez svojih stališč, ki bo njihova lutka in ne bo imel svojega mnenja. Všečen bo vsem Butalcem. Njegova naloga bo, da se včasih pojavi med ljudmi, da bodo ti vedeli, da imajo predsednika. Boljše bo, če nič ne dela, kot da dela nič. Vedel je, da ga bodo Butalci najbolj sprejeli, če bo vsak dan na drugem koncu njihove ljube dežele, enkrat v komunalni službi, drugič med kmeti, pa bo ceste pometal ter krave molzel in podobno. Ne samo Butalke, tudi Butalci so bili zanj, saj se je pogosto veselo razkazoval med ljudmi.

Zatem so bili v zagati, koga predlagati volivcem za ministre, ministrskega predsednika in parlament. Najprej so ugotovili, da je najbolje, da izberejo v parlament vse tiste, ki so nesposobni za kakršnokoli drugo delo, so nekoristni in ne vedo, kaj bi z njimi. Tako bodo razbremenili družbo.

Ministrski predsednik pa naj bo nekdo, ki bo ščitil njihove interese in iz države pregnal vse, ki niso pripadniki njihove vere, in vse, ki želijo napredek, vse, ki želijo biti svobodni, in vse, ki ne pristajajo na tradicijo, ne glede na to, koliko je ta zaplankana. Naredili so tako in ljudstvo se je strinjalo, saj so mu obljubljali med in mleko, Švico, domala Indijo Koromandijo.

Butale so nekaj časa tako delovale, ljudstvo je bilo zadovoljno, standard je rastel. Res pa je, da so zaostajali za državami zahodno od Butal, a hkrati bili daleč pred tistimi z Vzhoda. Občasno so se predstavniki ljudstva v parlamentu in vladi med sabo zamenjali. Bistvene razlike med njimi ni bilo, vsi polni obljub, vsi so želeli sebe povzdigniti tako, da so obsojali druge. Ukvarjali so se sami s sabo, obsojali, menjali ljudi na ključnih položajih, pomembnih zadev pa se niso dotaknili. Kljub temu da so poskušali potovati na bolj razviti Zahod z nemškimi, francoskimi in drugimi vlaki, je bilo to brez uspeha, saj je vse skupaj ostalo pri govoričenju. Nekaj očitno ni bilo v redu, vendar Butalci kot Butalci niso mogli dojeti, kaj ni v redu.

Pri eni umni glavici se porodi ideja, da je končno potrebna večja sprememba. Ker z vlaki niso nikamor prišli, so si kupili veliko letalo, dovolj veliko za vse Butalce. Rečeno – storjeno. Ko so našli takšno letalo, so jim največji med Butalci (najbolj butasti) predlagali, da se vkrcajo v letalo, ki jih bo odpeljalo na Zahod. Vsi Butalci so bili navdušeni, nastalo je neverjetno vznemirjenje, saj se bodo končno preselili na Zahod.

Največji med Butalci, prvi med ministri, najslabši med slabimi, je postal pilot, saj drugega ni bilo. Njegovi ministri so bili kabinsko osebje, saj so edini slepo poslušali največjega Butalca med njimi. Vse skupaj pa bo nadzoroval karizmatičen Butalec, najlepši med njimi, ki igra vlogo predsednika vseh Butalcev.

Komaj so poleteli, že so se pilot in ministri skregali med sabo glede smeri letenja, prvi med njimi pa je povedal, da ne zna več voziti letala. Sledil je prisilen pristanek, in sicer so šli nazaj, v Butale. Ekipa predstavnikov ljudstva je »vrgla puško v koruzo« kar blizu letališča in zapustila letalo.

Očitno je bilo, da so potrebovali veliko spremembo. Butalci so čakali v letalu, brihtne glavice pa so tuhtale, kaj narediti, kako sestaviti spet posadko letala. Kakorkoli so tuhtali, ni bilo rešitve, saj velik del kabinskega osebja ni želel leteti v ekipi novega pilota. Preračunljivost je naredila svoje, preoblekli so se v drugo barvo in se pridružili novemu pilotu, čeprav so vedeli, da je muhast in njegovo obnašanje nepredvidljivo in žaljivo. Bolje to, kot da ostanejo brez službe.

Končno so z novim pilotom poleteli na Zahod v iskanju novega ozemlja za bivanje. Ljudstvo je bilo veselo, ker letijo na obljubljeni Zahod, pilot je bil vesel, ker ima absolutno oblast in mu sledijo različni priskledniki kot kabinsko osebje.

Po nekajurnem poletu so nekateri Butalci ugotovili, da sploh ne letijo na Zahod, ampak na Vzhod, kjer živijo ljudstva, ki nimajo demokracije, kjer jim kratijo svobodo in se šefi odločajo namesto njih. Napadli so pilota, ki jim je, ker so Butalci, povedal, da res letijo na Vzhod, ampak da želijo pristati na Zahodu.

Situacija je bila paradoksalna, vendar se na začetku poleta niso preveč obremenjevali, sploh ker so verjeli, da tako mora biti. Ker so se potniki preveč pritoževali, je posadka pod vodstvom pilota z odlokom prepovedala pritoževanje, gibanje med sedeži, za odhod na stranišče pa so morali dvigniti dva prsta ter izpolniti posebne pogoje.

Butalci so bili nemočni, zato so od svojega karizmatičnega predsednika zahtevali, naj on pove svoje mnenje, naj vendar ljudstvu vrne oblast. Predsednik je prišel mednje, kot se zanj spodobi, vsakemu povedal tisto, kar je pričakoval, vendar se v strahu, da bo polovica Butalcev proti njemu na naslednjih volitvah, ni zameril nikomur. Letalo še vedno leti, ljudstvo pa v strahu pričakuje, kje bodo pristali. Pa tudi če bi posadko zamenjali iz svojih vrst s tistimi, ki najbolj kričijo in se hvalijo, ne vidijo od tega koristi, saj je ta posadka že enkrat odnehala, vrgla puško v koruzo.

Na koncu lahko vidimo, da dokler bodo Butalci Butalci, ni verjetno, da bi dobili sposobno posadko letala. Butalci bodo morali spremeniti svoje razmišljanje, zaplankanost v napačne koncepte, se znebiti iluzije, da bodo tisti, ki so nesposobni, nekoč boljši. Na prihajajočih volitvah bo treba izločiti vse člane dozdajšnjih posadk letala, ki so že večkrat neuspešno vodile letalo. Butale pa živijo naprej. Modrost pravi: »Če opica igra saksofon, še ni muzikant.« Naj živijo Butale.