Novice Svet24

Vojko Belšak obožuje domači Ptuj. Njegovo otroštvo v najstarejšem slovenskem mestu ni bilo nikoli dolgočasno. »Odraščal sem v mestu v blokovskem naselju, v časih, ko so starši zaupali otrokom in jih vse popoldneve puščali, da so se igrali naokoli. Takrat je bilo čisto običajno, da si prišel iz šole, vrgel torbo v kot, se mami zadrl, da si nalogo že naredil, in šel ven. S prijatelji smo marsikatero ušpičili. Podili smo se naokoli, plezali po drevesih, stikali po jamah okoli ptujskega gradu, zlomil sem kar nekaj koles in mopedov, ko smo se šli podvige Jamesa Bonda. Ali pa sem pozimi na poti v glasbeno šolo padel skozi led v mrzlo jezero. Glede na vse moje bedarije se mi zdi, da imam nekje angela varuha, da se mi ni nič pripetilo. Mama je vedno govorila, da se bom umiril tam nekje pri petdesetih,« se spominja Vojko.

Na akademijo v prvo
Sestra Tamara ga je po naključju spravila k dramskemu krožku. Ona je bila članica igralske skupine, ki jo je vodila Branka Bezeljak in v kateri so bila sama dekleta. In ker so potrebovali še fante, ga je spretno poskušala prepričati, da se jim pridruži. Ko se jim je, so ga porabili za kopico vlog v vseh sekcijah – od mladincev, članov in starejših. »Že tam so se šalili, da bom šel verjetno na akademijo. To se mi ni zdelo precej verjetno, saj me je zanimala kopica drugih stvari. Razmišljal sem o tem, da bi postal pilot, pa o študiju gozdarstva in računalništva. A so me zafrknili, ko so me takoj sprejeli na akademijo. Opravil sem še leto vojaščine, nato pa začel študirati,« pripoveduje Vojko, ki v igralskem poklicu zdaj resnično uživa. »Opazil sem, da tu ne gre toliko za vloge, temveč je zelo pomemben jezik, v katerem so te napisane, kako se ideje ubesedijo. Nekateri avtorji pišejo tako, da ti kot igralcu skoraj ni treba razmišljati, polagajo ti besede v usta, pri drugih pa se precej bolj mučiš, saj je njihov miselni tok drugačen od našega. Bolj ko je drugačen, bolj se moraš truditi. Pomembno pa je tudi, s katerimi ljudmi delaš. Bistvo našega poklica je izmenjava svetov z drugimi. S tistimi, s katerimi se ujameš, narediš presežke, lahko pa je tudi zelo frustrirajoče,« pravi Vojko, ki je v svoji bogati karieri igral po vseh slovenskih gledališčih.

Pred kamerami
Vojko ima rad izlete pred kamere. »Glede na nezavidljive razmere v kulturi, ko je malo produkcije in ni dovolj denarja, da bi nekaj naredili v miru in s posvečenostjo, se ves čas hiti in varčuje na vsakem koraku. Zato je težko priti do vrhunskega rezultata. Rade volje pa delam nanizanke, saj pomenijo veliko kilometrine pred kamero. Všeč mi je živahnost, avtonomnost dela, ki zahteva celodnevno pozornost. Delo je zelo razgibano, od igralca zahteva psihološko in notranjo kondicijo. Poleg službe moraš najti čas, da naštudiraš tudi po dvajset sekvenc. Tovrstna kondicija zelo pomaga pri običajnem delu v gledališču. Hitro se naučiš besedilo, znajdeš se v situaciji. Obožujem vloge negativcev. To so najbolj hvaležne vloge, barabe vedno padejo v oči. So pa tudi zelo odmaknjene od mene samega, drugačne, kot sem sam v resnici. Večji ko je ta odmik, manjši problem imam,« pove Vojko, ki trenutno blesti v seriji Sekirca v med. Vsak dan pa se še vozi na vaje in predstave v mariborsko gledališče.

Idila v Halozah
Igralec je zaradi svojega dela živel že po čisto vsej Sloveniji. Za delom je šel od Gorice, Solkana, Celja, Kopra, Maribora … Pred tremi leti pa se je preselil v hišo v Halozah, ki jo je podedoval po očetu. »Nikoli se mi ni bilo težko seliti, imel sem veliko energije za te podvige, ki so spadali k mojemu poklicu. Vendar pa sem ugotovil, kako mi z leti čedalje bolj prijata mir in narava. V Halozah imam obojega na pretek. Lotil sem se obnove vikenda in ga spremenil v ljubko hišo, kjer sem tako srečen, da se mi ni nikoli težko pol ure peljati v Maribor na delo v gledališče. Pri meni se cesta konča, naprej se gre samo še v gozd,« pove Vojko, ki vsak dan začne s tibetanskimi vajami, pogosto pa ga boste srečali tekati med haloškimi griči, kjer se ne meni za občasne začudene poglede domačinov, češ, a nima kaj za delati. »Zavedam se, da moram z leti čedalje več energije usmerjati v dobro kondicijo. Zdaj sem tudi že v letih, ko moram paziti, koliko pojem. Včasih smo ob desetih zvečer po vaji šele začeli jesti, zdaj pa te obroke izpuščam. Pogosto se mi pri teku pridruži 16-letna hči, s katero imava krasen odnos. Ona se bolj kot v igralskih vodah vidi v pevskih. Poleg II. gimnazije Maribor obiskuje še dve glasbeni šoli – klasično in jazz petje. Želi študirati glasbeno produkcijo in upam, da bo pri tem ostalo. Sicer pa s hčerko tudi rada gledava filme, kuhava, greva na kosilo. Obožujeva potovanja, sploh na morje,« pove Vojko, ki je letos preživel težko poletje. Dolgo v julij je delal, saj so gostovali še v Dubrovniku, zatem pa se je moral posloviti od mame, ki je umrla po hudi bolezni.