Astro

Blaž Setnikar o napačnih odločitvah: 'Tudi te imajo svoj namen'

Tjaša Platovšek, revija Zvezde-Lady
8. 6. 2021, 14.00
Deli članek:

Blaža Setnikarja širše občinstvo pozna predvsem po vlogah iz serij Reka ljubezni, Takle mamo in Najini mostovi. Sicer pa v Ljubljani rojeni igralec, ki je prav pred kratkim vstopil v 38. leto starosti, velja za enega najprodornejših igralcev mlajše generacije.

rz
blaž setnikar

Blaž Setnikar zase pravi, da je sanjač in trmast oziroma zagrizen ob delu in zasanjan ob nedelu. »Vedno najdem energijo in motivacijo, da se kaj novega naučim, medtem ko je moja slabost ta, da hitro menjam razpoloženja in preveč razmišljam,« nam zaupa sogovornik. In še ena zanimivost, ki je javnost o njem ne pozna … »Rad kosim travo,« pove igralec, ki se sicer dobro znajde povsod, kjer je potrebna ustvarjalnost. Kot otrok je sanjaril, da bo nekoč astronavt oziroma znanstvenik. »Takrat sem bil hiperaktiven, včasih zaletav. Vedno so mi dopovedovali, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Zdaj razumem in se strinjam,« se spominja Blaž, ki je že od malega oboževal filme. »Požiral sem jih z vso dramatičnostjo in močna občutja so bila v meni prisotna tudi takrat, kadar nisem ničesar razumel. Bilo je tudi nekaj želje po izpostavljanju, pozornosti, čeprav to ni jedro igralskega poklica.«
Kljub temu da ljubi trenutke, ko ni treba misliti na nič, je teh zelo malo. »Tudi ob prostih dneh namreč vedno kaj premlevam. Da ni prehudo, imam seznam opravil, in ta ne pozna prostih dni.«

Užitek večplastnosti
Po končani Gimnaziji Šentvid se je ob študiju na Filozofski fakulteti začel resneje ukvarjati z dramsko igro in se nato vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo pod vodstvom mentorjev Janeza Hočevarja - Rifleta in Tomija Janežiča, kjer je prejel študentsko Severjevo nagrado. Tudi po končanem šolanju je med drugim prejel gledališko nagrado Duše Počkaj za nastope v uprizoritvah Naš razred, Ob zori in Strahovi. Širši javnosti pa se je najbolj vtisnil v spomin po vlogah v priljubljenih televizijskih serijah. V Reki ljubezni je bil njegov lik Jana Droleta ožigosan negativec. »Sam se poskušam izogniti sodbam, tudi ko gre za like. Seveda je gledalcu lažje, kadar je jasno, kdo je dober in kdo slab, a Jan je v svojih očeh delal, kot je najbolje znal. Bil je večplastno napisan, kar je za igralca užitek. Včasih pa imaš proste roke in moraš večplastnost vdihniti sam. To je izziv,« pravi in doda, da je lekarnar Maks v Najinih mostovih na strani tistih, ki se borijo za pravico.
Kako pa se sam v življenju spoprijema s popravljanjem morebitnih napak? Jih težko prizna ali se zlahka opraviči, ko stori kaj narobe? »Najbrž ne vedno. Od daleč znamo bolje oceniti, kaj je prav in kaj ne, ko pa smo sami v situaciji, dostikrat najdemo izgovore ali olajševalne okoliščine,« razmišlja igralec in doda: »Gotovo smo si vsi trije – Jan, Maks in Blaž – malo podobni. Vzporednice se prej ali slej prikradejo same, čeprav je moje vodilo iskanje razlik.«
Sam pri ljudeh najbolj ceni iskrenost in odprtost za mnenja. »Na živce pa mi gresta dvojnost in nadutost. Če te lastnosti občudujem ali preziram, še ne pomeni, da imam pri sebi urejene. Vem pa, na čem delati.«

Sanjari o Antarktiki
»Prav v zadnjem, nenavadnem času sem se največ družil kar s samim seboj. Ni bilo vedno prijetno, je pa bilo na neki način koristno. Bomo pa videli, kaj prinese poletje. Sicer pa je moj povprečen dan v običajnih okoliščinah precej drugačen. Poln dan zame pomeni natrpanost in hitenje, prazen dan pa nič hitenja in polne misli. Povprečje bi bilo torej počasno hitenje in polne misli.«
O svojem zasebnem življenju ne govori veliko … »Če koga osebno zanima kaj o meni, običajno z veseljem odgovorim, nikakor pa ne zaradi splošne radovednosti ali pa da bi izpadel zanimivejši,« pravi. In ker ne izvemo, kakšen je trenutno njegov status, ga povprašamo o tem, kaj je prva stvar, ki jo opazi pri ženski. »Hm, odvisno, kaj izžareva in na kaj sem pozoren. Včasih njen način komuniciranja, včasih pa nekaj mističnega, na primer v njenem pogledu.« Doma ima rad red, a vendar … »Red pri meni ne pomeni odsotnosti prahu. Z redom mislim samo, da natančno vem, kje prah je in kje ga ni,« se nasmeji.
Najlepša beseda zanj je šepetanje, ker ga je lepo poslušati, medtem ko največkrat sanjari o tem, kako bi se bilo sprehajati po Antarktiki. V resničnem življenju izzive najde povsod, pri delu tudi v različnih žanrih. »Izziv je povsod, kjer ne zapadeš v monoton ritem. Tako filmi, serije kot gledališče so mi najljubši, zagotovo pa sem vsakega od njih tudi že kdaj preklel.«
O liku, ki ga še ni imel priložnosti igrati, a bi si ga želel, pa razmišlja: »Verjetno je za igralca preblisk 'to bi pa tudi jaz igral' nekaj običajnega. A najprej je treba znati poiskati svobodo znotraj tega, kar dobiš. Lik je, kakršnega si narediš.« Ga je pa igra naučila tudi marsičesa za zasebno življenje. »Predvsem potrpežljivosti. Napačne odločitve imajo svoj namen na naši poti. Le oklepati se jih ne smemo.«