Novice Svet24

Namesto tega pa boste lepo svetlolasko videvali na alpskih in turnih smučeh. Privoščila si je malo oddiha, še prej pa so ji domači pripravili praznovanje. Mama Anka je opisala odnos s hčerko in dodala, kako ponosna je na vse svoje štiri otroke. Da, prav ste prebrali, poleg brata Janeza in sestre Tinkare ima Anamarija še enega brata, 33-letnega Gašperja iz maminega prejšnjega zakona, ki je ravno tako športnik in s katerim se odlično razume.

»Zaradi pandemije nismo mogli organizirati posebnega praznovanja za vse tiste, ki naši Anči vsa leta stojijo ob strani in jo podpirajo. Omejiti smo se morali na prisrčen sprejem v krogu domačih in bližnjih sosedov. Prijatelj je naredil torto, drugi prinesel penino, seveda pa ni manjkal niti naš dragi sosed Marjan Župančič, ki se pogumno bojuje z multiplo sklerozo in je strasten navijač vseh naših športnikov,« pove Anka Lampič in doda, da je bil sprejem zelo čustven in so se vsi najbližji poveselili po Aninem garanju. »Vesela sem, da je Ana uživala. Od nekdaj imava lep odnos. Z možem sva se vse življenje trudila, da bi čim več časa preživela z otroki. Nisva želela biti starša, ki bi jih samo odpeljala na trening in potem imela čas zase. Vedno sva se zanimala, kako jim gre, kako so zadovoljni, česa si želijo, kako se počutijo. Prav toplo mi je pri srcu, ko pomislim, koliko se je mož preigral z otroki, koliko časa smo skupaj preživeli na kolesih, v hribih, na raznih aktivnostih. To nas je še bolj povezalo. Nikoli si nisva posebej želela, da bi bili otroci šampioni, pomembno nama je bilo podpirati jih pri tistem, kaj si želijo in se razvijajo. Ano sva že pri treh letih postavila na prve plastične smuči in je racala naokoli. Potem je preizkusila še druge športe in odločitev za tek je bila njena, midva pa sva jo pri tem podpirala,« pravi Anka, ki ima tudi zdaj, ko je najstarejša hči že dolgo odrasla, z njo lep odnos. Je zelo samostojna, mamo pokliče le takrat, ko je na tekmah kaj narobe z zdravjem ali hrano. Vse športne taktike, zmagoslavja in morebitne izboljšave predebatira z očetom.

Vzgoja z veliko ljubezni in podpore
»Otroke sva vzgajala tako, da se je povedalo. Spominjam se, kako hudo ji je bilo nekoč na tekmi v Val di Fiemmu, ko je bila favoritka, pa je šlo nekaj narobe s smučmi. Za nekaj milimetrov je zgrešila finale. Nato je zavila še en krog v gozd, se zjokala, nato pa prišla do mene, se naslonila na ramo. Potolažila sem jo, da je dala vse od sebe in da ni nič narobe, če ni šlo. Bodo že prišli trenutki, ko ji bo. Ana v mladinskih kategorijah ni bila nikoli favoritka ali dobila medalje. Vedno je bila tam okoli petega mesta in so bile boljše od nje. Pa je vztrajala in poglejte si jo zdaj!« je ponosna Anka, ki je vesela, ko se hči vrne s treningov in tekem domov. Najraje jo pričaka z domačo govejo juho, obožuje pa tudi repo, zelje, krvavice in žgance. Prave slovenske jedi, prav nič izbirčna ni. »Najprej pa mi skoči v objem. Čeprav je prava ciganka, ki gre rada naokoli, je vedno vesela, ko pride domov,« se smeji Anka. Žal pa letos ni mogla v tople kraje, tako da jo boste te dni srečali pri prijateljih v Kobaridu in bo hodila na Kanin. »Vedno se sprijazni s položajem in se mu prilagodi.«