Astro

Voditeljica o življenu po smrti sina: 'Bolečina nikoli ne izgine, a življenje gre naprej ...'

Carmen Leban, revija Zvezde-Lady
12. 3. 2021, 00.00
Posodobljeno: 12. 3. 2021, 21.25
Deli članek:

Novinarka in voditeljica Edita Cetinski Malnar je ženska, ki ji ne zmanjka ne idej ne tem za zanimive pogovore. Te že trinajst let s pridom uporablja tudi v priljubljeni oddaji Prava ideja, ki je z letošnjo sezono doživela prenovo in nekaj novosti. Sicer pa se ji je prejšnje leto korenito spremenilo tudi življenje. Potem ko je z družino vsa ta leta živela v središču Ljubljane, so se na začetku epidemije preselili na podeželje in si na Rakitni uredili življenje čisto drugače. Zdaj počne stvari, o katerih je v Ljubljani lahko le sanjala.

revija zvezde
edita cetinski

Morda ni naključje, da se Editi Cetinski Malnar spremembe dogajajo v času, ko se spopadamo s krizami, kar je samo dokaz več, kako trdna ženska je. Verjame vase in nič je ne more prestrašiti oziroma odvrniti od načrtov, ki si jih zastavi. »Oddaja Prava ideja je nastala leta 2008, ravno v času, ko se je svet spopadal z veliko gospodarsko krizo. Čutila sem, da bi morali gospodarstvu tudi na televiziji posvetiti več pozornosti, predstavljati svetle točke in predstaviti zgodbe tistih, ki so uspešni. To je namreč samo dokaz, da lahko s pravo idejo in s tem, da verjameš vase in v prihodnost, prebrodiš marsikatero krizo. Mnogi niso verjeli, da se bo oddaja obdržala toliko časa, saj so ji pripisovali le nekaj mesecev, pa smo zdaj skupaj že trinajst let in – ne boste verjeli – tudi idej zanjo nam nikoli ne zmanjka. Še sama sem presenečena, koliko je v Sloveniji uspešnih podjetnikov, ki zaradi takih ali drugačnih okoliščin ostajajo v ozadju ali se o njih ne govori. Ogromno je zagonskih podjetij, za katere se odločajo predvsem mladi ljudje, ki so na začetku karierne poti. Imajo neverjetne ideje in mnogim tako uspe zagnati uspešna podjetja, ki temeljijo na znanju in iznajdljivosti, predvsem pa na načelu upati si. Prav neverjetno je, kako se tudi gospodarstvo prilagodi krizam in v takih obdobjih so podjetniki še bolj inovativni. To se je izkazalo tudi v zdajšnji koronakrizi, ko so nekateri z izdelki, po katerih je veliko povpraševanja, našli svojo priložnost in, kar je še posebno razveseljivo, razvijajo nove tehnologije, s katerimi bodo pripomogli k reševanju krize, ki jo je prinesel ta virus. Všeč so mi ljudje, ki ne obupujejo, temveč iščejo nove rešitve, so izvirni in uporabljajo svoje znanje.«
Sicer pa Edita priznava, da opaža, kako se je življenje v zadnjem letu na splošno spremenilo. »Pogrešam to vzdušje, te spontane pogovore, ko človeka srečaš na ulici. Zdaj bolj kot ne vsak hiti po svoje, nekateri z maskami, drugi brez, zraven pa je čutiti tudi malo nelagodnosti in napetosti, da se ne bi komu preveč približali. Sama glede srečevanja nimam prav velikih težav, saj z družino ne živimo več v Ljubljani. Selitev je bila res nepričakovana, a zdaj smo veseli, da smo sprejeli to odločitev. Leta 2019 smo se namreč odločili, da kupimo hišo na Rakitni, kjer sem bila prej samo dvakrat v življenju. Mišljeno je bilo, da nam bo hiša služila kot vikend, a je v nas vse bolj klila želja, da bi se tja za stalno preselili. Odločitev je padla lani na začetku leta in marca je Rakitna postala naš novi dom. Vse je potekalo zelo hitro in zdaj po letu dni smo vse bolj prepričani, da je bila to prava odločitev. Priznati moram, da sem bila nad selitvijo še najmanj navdušena jaz. Prej smo živeli v središču mesta in sem imela vse na dosegu roke.«
Če ste mislili, da je morda temu nasprotovala njena 22-letna hči Eli, se motite. Prav ona je bila namreč največja zagovornica selitve na Rakitno. »Ker študira na fakulteti za turistične študije v Portorožu, se ji ni treba vsak dan voziti v Ljubljano, sicer pa smo zdaj tako ali tako v obdobju, ko so študentje bolj ali manj doma. Tudi sama v zadnjem letu veliko delam od doma, kar je na neki način, če nisi ravno iz Ljubljane, kar priročno. Pri takem delu je seveda potrebna velika mera discipline. Sama si kar določim urnik, ki ga namenim službenim obveznostim.« Kot pravi Edita, ji dolgčas ni, narava pa je tista, ki jo pomirja in napolni z energijo in na Rakitni je vsega tega na pretek. »Naša hiša nad jezerom je v zadnji vrsti, zato se za njo razprostira gozd. Všeč mi je, ko skozi okno opazujem srne, ki se pasejo pred hišo in veselo glodajo ciprese, a jih kljub temu ne preganjam. Te se bodo najbrž posušile, a nič ne de, bomo posadili druge. Veliko časa preživim v gozdu, kjer se res počutim sproščeno. Baje so tukaj tudi medvedi, a nisem srečala še nobenega. To me nikakor ne odvrne od pohajkovanja po gozdu. Oba z možem namreč prihajava iz Kočevja, kjer so medvedi doma.«
Na sprehodu se ji pogosto pridruži tudi Eli, s katero sta pravi zaupnici in na dan naredita kar pet do šest kilometrov po prostranih gozdovih in okoliških hribih. Sicer pa Edita počne še marsikaj drugega. Tolažbo najde tudi v igranju na klavir, slikanju in pisanju pesmi. Za njo so dogodki, ki jih ne bi smela doživeti nobena mama. Pred leti je namreč izgubila sina Vida, ki je ravno končal srednjo šolo. Nekega jutra se ni več zbudil, v spanju mu je odpovedalo srce. Čeprav bolečina nikoli ne izgine, gre življenje naprej in prav zaradi minljivosti si ga moramo urediti tako, da nam je čim bolj lepo. »Zdaj imam prvič v življenju tudi vrt in res uživam. Greš na vrt, si nabereš zelenjavo, ki gre naravnost na krožnik, to je res nekaj izjemnega. Komaj čakam, da bo pomlad, in že razmišljam o tem, kaj vse bom še posadila, zagotovo pa že vem, da bo na seznamu tudi rukola, ki jo vsi obožujemo. Čeprav je vrt majhen, zahteva kar nekaj dela, a se da, ker je ta v neposredni bližini hiše in ga vzdržuješ kar tako mimogrede. Zdaj imam več časa za kuhanje, pa tudi kruh pečem doma. Na Rakitni sicer imamo manjšo trgovino, a kljub temu zdaj kupujemo bolj racionalno, to mislim predvsem v smislu, da greš v trgovino redkeje, a takrat nabaviš več in bolj premišljeno ter na zalogo, ki je prej v Ljubljani, kjer je bilo vse na dosegu roke, nismo delali. Med drugim je Ljubljana razmeroma blizu, saj je oddaljena le pol ure vožnje, ima pa tudi povezave z javnim prometom. Z mestnim avtobusom 6B se pripelješ do končne postaje v Notranjih Goricah, od tam naprej pa do Rakitne vozi lokalni avtobus. Dogovorjeno je celo to, da ta odpelje šele takrat, ko pripelje mestni avtobus, četudi ima včasih malo zamude, še posebno takrat, ko je v Ljubljani gneča.« Editi na Rakitni ustreza tudi tamkajšnje podnebje. »Poleti je tudi tukaj vroče, saj se temperature povzpnejo tudi do 30 stopinj Celzija, a se vročino lažje prenaša, ker so noči hladne, vse skupaj pa naredijo bolj vzdržno tudi okoliški gozdovi. Pozimi je sicer hladno, letošnjo zimo so se temperature spustile do –17 stopinj Celzija, a nič hudega, odtehtajo lepi sončni dnevi, ko je Ljubljana zavita v meglo. Takrat se zavem, kako srečna sem, ker lahko uživam na soncu. V Ljubljani imamo sicer še vedno stanovanje, a od selitve nismo tam niti enkrat prespali. Treba bo razmisliti, kaj bomo naredili z njim, saj je treba, čeprav ne živimo tam, plačevati stroške.«
Edita je s selitvijo na Rakitno spoznala, kako malo je včasih treba, da je človek lahko srečen, in da je podeželje za bivanje veliko bolj prijazno kot mesto. »A je lahko še kaj lepšega kot to, da te prebudi petje ptic, medtem ko te obdaja tišina in imaš čudovit pogled na naravo.«