Velikokrat in marsikje slišimo, da je ljubezen do sebe ključna za naše dobro življenje, za dobre odnose, za dobro notranje počutje in zdravje, za uspeh v življenju, za obilje ... skratka, za vsa področja našega življenja.
Čeprav je to resnica, ni vedno tako enostavno priti do tja. Terapevti vam bodo rekli, da se ne ljubite dovolj, zdravniki vam bodo povedali enako, kadar boste imeli zdravstvene, psihične težave, tudi prijatelji ali dobronamerni znanci vam bodo rekli enako ... Tudi vi laže vidite, da je to kdaj resnična težava pri nekom drugem, takoj prepoznate, intuitivno ali kot dobri psihologi, dobri opazovalci, da je to ključ pri težavah vašega znanca, prijatelja, vaših dragih ...
Lahko je prepoznati, kaj je morda vzrok za določene težave, lahko je to ugotovitev izreči, postaviti diagnozo, ni pa tako samoumevno to tudi bivati, živeti.
»Nimaš se dovolj rad« ali »Bolj se moraš imeti rad«, »Rešitev je ljubezen do sebe«, te trditve slišimo, izrečemo. Pri naslovniku pa se v glavi pogosto ustvari vprašaj: Kako naj se imam rad? Kaj to pomeni? Ali se res nimam dovolj rad? Kako vem, da se imam ali da se nimam dovolj rad?
Ko ljubimo sebe, to vemo, čutimo, živimo, potem vse skupaj tako ali tako ni sporno, ni dvomov. Kadar pa zaradi različnih vzrokov tega ne zmoremo, ne znamo, se nam postavljajo zgoraj napisana in podobna vprašanja. Ni enostavno.
Družba in sočutje do drugih
Živimo v družbi, ki nas že od malega uči, kako pomembno je, da smo sočutni do drugih, da priskočimo na pomoč, da nam je mar za naše bližnje, za druge ljudi ... Malo manj pa se učimo o tem, kako pomembno je, da imamo radi sebe, da postavimo sebe v središče, za glavnega igralca naše življenjske zgodbe ... Od staršev se učimo o sebi, o socializaciji, o sprejemanju sebe in drugih ... In če starši ali eden od staršev ne zmore ali ne zna sebe resnično sprejeti, če je osredotočen na svoje pomanjkljivosti, če se nima rad, če se morda celo sovraži, zaničuje, podcenjuje, če da vedno drugim prednost pred sabo, potem bomo ta vzorec nezavedno kot otroci v veliki večini primerov sprejeli tudi sami. Ne da bi o tem sploh razmišljali. In če nas kateri od staršev ali nobeden od staršev v resnici ni videl, nas prepoznal kot unikatno, čudovito bitje z različnimi talenti in nam dovolil sijati, potem bomo že majhni počasi začeli zatirati sebe, svoje potenciale, v sebi bomo začeli ugašati, naš notranji otrok se bo skril, se umaknil, ranjen, njegov življenjski prostor, njegov energijski prostor bodo naselile druge energije, energije drugih ljudi, sistemov, otrok pa bo nekje skrčen, ranjen hiral. Tako resno je to.
So naša prepričanja res naša?
Izražamo svoja prepričanja, verjamemo, da so to naše resnice, toda kako lahko vemo, da je to resnično naše, da so to naša prepričanja, resnice, ki pridejo iz našega jedra, našega bitja, iz naših srčnih prostorov, če pa smo oblepljeni, sprogramirani s prepričanji staršev, šole, družbe, sistemov, če so te nalepke prekrile naše bistvo?
Rešitev je seveda ljubezen do sebe. A včasih se je treba nagarati, se prebiti skozi vse te vzorce, te nalepke, odlepiti iz naših energij veliko balasta drugih, da se resnično začutimo v svojem jedru, da naše sonce posije, da se naš notranji otrok lahko oglasi in pove svojo resnico.
Naš notranji otrok
Biti prijatelj s svojim notranjim otrokom, slišati njegove želje, potrebe, njegovo stisko, čutiti njegovo ranjenost, samoto, prezrtost in nekaj narediti, da se to pozdravi, zaceli, je gotovo ena najpomembnejših poti za zdravljenje sebe. Priti k sebi, priti domov, s čimer mislim priti v svoje jedro, v svoje energije, je bistvo. Tu se začne rojevati ljubezen do sebe. Kako se bomo lahko ljubili, dokler ne vemo, kdo smo, kaj smo, dokler se ne čutimo, ne slišimo? Koga pa bomo pravzaprav ljubili, če se ne prepoznamo? Zato lahko izrečeno dejstvo, da se moramo bolj ljubiti, imeti bolj radi, izzveni zelo pavšalno, klišejsko ... Ni enostavno. Če komu to izrekamo, morda pritisnemo na njegovo rano, kar je v redu, saj je zavedanje o lastni rani prvi pogoj, da se lahko začnejo premiki v smer zdravljenja, v smer celjenja ran, odlepljanja nalepk, ki nam jih je prilepila družba.
Srce je ključ
A bodimo pri takem izrekanju srčni. Bodimo v svojem srcu, odprimo ta srčni prostor, da se razlije energija srca, da bomo s svojo srčno energijo potrkali na srce človeka, ki mu to izrečemo. Potrkati na srce, pobožati njegovo srce ustvari možnost za odpiranje srca. Srce je ključ. Ključ do zdravljenja. Ko v sebi začutimo odpiranje srca, ko začutimo, kako odpada z njega teža, ko mu prisluhnemo, njegovim tožbam, ko ga objamemo in dovolimo, da srce objame nas, začutimo, koliko moči in ljubezni je v srcu vedno do nas, ne glede na to, kako grdo smo delali s sabo, ne glede na to, koliko ran smo sebi in svojemu srcu prizadejali. Takrat stopimo na pot zdravljenja in sprejemanja sebe. Spoznanje o neznanski moči in večnem sočutju, ki je v našem srcu, nas močno odpre, nam daje pogum, upanje, tudi ponos, da imamo v sebi nekaj tako čudovitega, da smo vedno ljubljeni, ne glede na vse. Energija srca je najvišja vibracija v vesolju. To pa je že nekaj, na kar smo lahko ponosni, na kar se lahko zanesemo, nekaj, česar del smo tudi sami, del najvišje, najbolj čiste vibracije v vesolju ... Kaj bi si še lahko želeli?
Naša unikatna frekvenca
Ko povabimo v ta prostor še svojega notranjega otroka, tisto čudovito energijo, ki smo mi, ko smo prišli na ta svet, se začne globinsko zdravljenje. Vibracija srca in brezpogojno zaupanje notranjega otroka v svetlobo, kajti naše izvorne energije, naš notranji otrok ima moč, da je vedno povezan z našim svetlobnim virom, z našo dušo, s soncem, z vesoljem, nam daje moč, da se odlepljajo nalepke, pečati, da se začnejo rane celiti, da se pokrpajo raztrganine, da se zasliši naš notranji glas. Naš notranji glas je uglašen na svojo unikatno frekvenco. Njegova frekvenca je njegova unikatna koda. Edinstvena koda v vesolju. Skupaj z drugimi unikatnimi, edinstvenimi frekvencami, vibracijami ustvarja mogočno simfonijo človeštva. Zdaj vidite, zakaj ste tako pomembni? Zakaj ste taki, kot ste v resnici, najboljši, najlepši, najpomembnejši? Ali ni to nekaj, kar slehernemu od nas daje neznansko dostojanstvo, ponos in ljubezen do sebe?
Poiščimo poti do tega, da se uglasimo s svojo frekvenco, s svojo unikatno vibracijo. Če nas ne vidijo in ne slišijo naši najbližji, nas bodo drugi, vedno se najde način, najde se pot, najde se zdravilo. Vse, kar potrebujemo za začetek, je, da prepoznamo, da je naše srce morda ranjeno, in da se odločimo, da bomo to rano zacelili in pozdravili. Z odločitvijo se začnejo odpirati poti do ozdravitve. Vedno. Tako je ustvarjeno naše vesolje.
