Astro

Nevidna meja, ki je nikoli ne dosežemo, obstaja z namenom

tp
28. 7. 2020, 20.00
Posodobljeno: 28. 7. 2020, 20.07
Deli članek:

Obstajajo ljudje, ki včasih ne vedo točno, kaj imajo radi, ne znajo niti povedati, česa ne marajo, toda vsakdo ve, česa se boji.

dk
Kaj vam govori, da ste na tej strani meje varni, ko pa je bila na tem svetu vendarle varna samo maternica, a izven nje morajo živeti tako prestrašeni kot pogumni?

Najbolj žalostno v zvezi s to zgodbo je, da se ne bojimo niti pajkov niti miši niti teme, prav tako nas ne strašijo zli duhovi in smrt tako močno, kot se bojimo lepih stvari.

PS
Tisti, ki so jo dejansko prestopili mejo, ne govorijo več, ker so odšli.

Da, danes živimo v svetu, v katerem se bojimo drugih ljudi, v katerem se pehamo za uspehom, a bežimo od ljubezni. Obstaja nevidna meja, ki stoji pred nami, ravno toliko oddaljena, da jo vedno vidimo, a nikoli ne dosežemo. To je meja, za katero se nam zdi, da nič ni tako, kot bi moralo biti, obenem pa imamo občutek, kot da bi za njo lahko bilo prav tako, kot si želimo, da bi bilo. To, da ne vemo, kaj je na drugi strani zamišljene meje, ki je nikdar ne uspemo videti, vendar jasno občutimo njen obstoj – se imenuje strah.

Začrtana z našimi slabimi izkušnjami, prežetimi z našo preteklostjo, nam je bližje, kot mislimo. Črta se nam prek zakonske postelje, prek domačega praga, prek denarnice. Najraje se načrta med tistim notranjim Jazom in tistim drugim, ki vidi svet. Razdvaja od najdražjih, a spaja s tistim nepotrebnim delom nas samih – s strahom.

Ko se ljudem zlomi srce, se le redkokdaj sliši lom. Prikrijejo ga z zvokom zaigranega smeha. Zato ne bo nikogar, ki bi jim takrat povedal, da v ljubezni ni nič groznega. Padejo tako močno, da se bojijo kdajkoli spet leteti. In vsakič, ko jih nekdo spet skuša ljubiti, bežijo, da ne bi bili znova prizadeti.

Nikogar ni, da jim pove, da niso vsi ljudje slabi, temveč so samo taki, ki se ne znajo dotakniti, ne da bi polomili, ki ne znajo ljubkovati, ne da bi opraskali, ki ne znajo poljubiti, ne da bi ugriznili. Vse, dokler rana ne postane brazgotina, ki jih bo bolela, ko skušajo nekomu verjeti. A samo z zaupanjem in oproščanjem se rana zaraste.

Zlomljeno srce se lahko zakrpa, toda zaprto – nikdar. Ker do njega ni mogoče priti.

Nikogar ni, ki jim pove, naj ne delajo meje med seboj in ljubeznijo. Kaj vam na tej strani meje vliva varnost, ko je na tem svetu zagotovljena samo smrt, a umirajo tako prestrašeni kot pogumni? Kaj vam govori, da ste na tej strani meje varni, ko je bila na tem svetu varna samo maternica, izven nje pa morajo živeti tako prestrašeni kot pogumni? Če ste izgubili zaupanje v večino ljudi, zakaj ne bi vsaj enkrat v življenju tvegali in verjeli, da so na drugi strani vsi tisti, ki so drugačni, kar vam bo vlilo zaupanje, ki so vam ga krvosesi na tej strani gotovo posrkali?

Edino grozljivo v zvezi s to mejo so zgodbe o njej.

Slabe stvari o življenju po prekoračitvi te meje govorijo samo tisti, ki so ji prišli blizu, in se umaknili nazaj. Tisti, ki so jo dejansko prestopili, ne govorijo več, ker so odšli. Daleč. Kajti takšni, ki so prevzeli odgovornost za nastajanje lastnih brazgotin (po domače rečeno – za življenje), so prišli tja, kamor so se namenili oditi. Takšni ne gredo, kamor jih pot vodi, temveč potujejo, kamor oni želijo celo, kadar steze ni.

Ne dopustite, da vam sčasoma ta meja, ki ste jo ustvarili, preraste v zid. Ne dovolite, da vam zapre poglede in zamegli srečo. Rušite ga, ker to ni grozen zid – to je samo zid iz strahu.

Ko premagaš strah pred resnico, prenehaš živeti v laži. Ko premagaš strah pred uspehom, prenehaš živeti v bedi. Ko premagaš strah pred sabo, sprejmeš svojo resnico. In takrat tudi tujo.

Ko prenehamo živeti strahove, se začne življenje v ljubezni.

Ne čakajte, da vas življenje prisili, da postanete pogumni, ko vam ponudi pogum kot edini izbor, temveč s svojim pogumom prisilite življenje, da vam daje izbire. Ne obupajte! Kajti strahovi nikoli niso razloga za metanje puške v koruzo, temveč so samo izgovor.