Domače

Nikoli nama ne zmanjka tem za pogovor

Carmen Leban
10. 5. 2023, 08.20
Posodobljeno: 10. 5. 2023, 08.24
Deli članek:

Ne le sorodstvena vez, povezuje ju tudi ljubezen do glasbe. Tako oče kot hči sta namreč glasbenika od glave do pet, saj ju glasba spremlja tudi na njuni poklicni poti.

Marko Vavpotič
Sandra Klemm - Sendi je tesno povezana s svojim očetom, prav tako glasbenikom Tonetom Zupanom.

Glasbena pot Toneta Zupana je bila res zanimiva, saj se je sprva izučil za poklic mizarja in bil nekaj časa zaposlen v šentjurskem Alposu. Takrat si nihče ni predstavljal, da si je mogoče služiti kruh z glasbo. A to ga ni zmotilo in šel je za svojimi željami, zato ga je življenjska pot potegnila v čisto druge vode. »Glasba je bila že od mladih nog moja velika strast. Oba starša sta imela posluh, oče je pel v cerkvenem zboru. Mene so v sedmem razredu vključili v tamburaški orkester, kjer sem igral instrument brač. Nisem si predstavljal, da si bom z glasbo služil vsakdanji kruh, a pri 19 letih sem se kljub poklicu odločil, da se vpišem na vojaško glasbeno šolo v Vukovarju. Bil sem nekoliko starejši, saj so bili moji sošolci stari med 15 in 18 let, a me to ni motilo. Glasbeno predznanje sem imel, v šoli pa so nam določili, kateri instrument bomo igrali, v mojem primeru je bil to krilni rog ali krilovka. Takoj mi je bil všeč in sem ga vzljubil. Po končanem šolanju sem bil na prvo delovno mesto dodeljen v kraj Derventa v Bosni, kjer sem spoznal dekle, ki je pozneje postalo moja žena.«

Kot pravi, ga je hči Sandra, znana pod umetniškim imenom Sendi, že od majhnega opazovala, ko je igral, pa tudi pela je zelo rada. »Kmalu sem videl, da ima talent za glasbo, saj je znala že zelo zgodaj zapeti kakšno oktavo višje ali nižje. Sodelovala je v radijskem orkestru Banja Luka in že kmalu nastopala na otroških festivalih. Ko je začela obiskovati prvi razred osnovne šole, smo se vrnili v Ljubljano. Nekaj časa je imela težave s slovenskim jezikom, a se je hitro učila. Moja služba v vojaškem orkestru mi je narekovala številne obveznosti, a kljub temu sem včasih kakšno pesem napisal tudi za Sandro. V sedmem razredu osnovne šole je s pesmijo Tinček blestela na prireditvi Glas mladih Slovenije,« se spominja ponosni oče.

Sandra pa ni šla samo v glasbenem smislu po očetovih sledeh, temveč tudi glede pridobivanja glasbene izobrazbe. »V osnovnošolskih letih sem končala nižjo glasbeno šolo in se vpisala na gimnazijo. A želja po glasbenem ustvarjanju je bila tako močna, da sem se leta 2000 vpisala na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, smer jazz petje.«

V 90. letih prejšnjega stoletja je veljala za kraljico slovenske tehno pop glasbe, mnogi pa se je še danes spominjajo po uspešnici Nemirna kri. Pri 23 letih je tako rekoč izginila z odrov in iz diskotek. »Takrat so bile na vrsti druge prioritete. Posvetila sem se študiju in materinstvu. Poučevala sem solopetje na glasbeni šoli in nisem več čutila želje po izpostavljanje. Še sem ustvarjala glasbo, a v drugih žanrih, kot je jazz, posvečala sem se nekomercialni glasbi, zato za medije in širšo javnost nisem bila več zanimiva. Že v osnovni šoli sem imela svoj band, s Coletom Morettijem in Vilijem Resnikom pa sem bila tudi na Evroviziji.«

Zdaj, ko je dopolnila enainpetdeset let, je sledilo novo presenečenje – vnovična vrnitev na odre. »Če sem iskrena, o vrnitvi nikoli nisem razmišljala, navsezadnje sem bila ves čas tu. Morda je zdaj lažje, ker so moji trije otroci odrasli in si spet lahko privoščim tudi večerne nastope in take, ki trajajo dolgo v noč. Želja, da spet delam pod umetniškim imenom Sendi, je bila bolj želja prijateljev in znancev. Sicer pa rada rečem, da je bila nova pesem darilo za mojo petdesetko.«

Pri vsem tem jo spodbuja tudi oče. 

Celoten članek je na voljo v reviji Lady, številka 19, ki je izšla 10.05.2023.