Tako kot mnogi tudi ljubezen Marka Lapajneta do kuhanja seže v zgodnja otroška leta. »Moji prvi kuharski podvigi so se začeli, ko sem bil še otrok. Izhajam namreč iz delavske družine, kjer sta starša delala v tovarni in posledično sta imela večizmensko delo. Zato sva se morala včasih z bratom znajti po svoje in poskrbeti, da sva potešila lakoto oziroma željo po toplem obroku. Takrat v trgovinah ni bilo takšne izbire, kot je danes, ko je na voljo ogromno na pol pripravljene in zamrznjene hrane ter že kuhanih obrokov, pa tudi sladic je bilo veliko manj. Na voljo pa je bilo že nekaj starejših kuharskih knjig različnih kuharskih mojstrov, v katerih sem našel različne recepte za sladice,« predstavi svoje veselje zgovorni tekmovalec. Sladice so še posebej prišle do izraza v času praznikov. »Za veliko noč in božič je mama pekla potico in jaz sem jo pri tem vedno opazoval. Nikoli nisem bil zelo pozoren na sam recept, bolj me je zanimalo, kako pripravlja nadev. V lepem spominu mi je ostalo, kako sem ji včasih pomagal in z leseno žlico mazal nadev po testu.«

A leta so tekla, v Marku pa je vse bolj tlela želja, da bi se peke potice lotil tudi sam. »Ko sem se končno opogumil, sem vedel, da ne bom ostal samo pri klasiki. Najprej sem se lotil klasične in najbolj tradicionalne orehove potice, sledile so pehtranova, kokosova, mandljeva. Potem pa sem si zadal poseben izziv in spekel tudi potratno potico, ki je v primerjavi z drugimi zahtevnejša in zanjo porabiš veliko več časa. Ko sem sam začel peči potice, me je bilo strah, da mi potica ne bo uspela, saj kvašeno testo zahteva svoje razmere, zato moraš biti zelo natančen in previden, da se kaj ne zalomi.«

A negotovost in strah sta počasi in s številnimi izkušnjami minila in Marko je za štedilnikom zelo samozavesten. »Zdaj lahko trdim, da mi vse uspe, in nedvomno sem na to ponosen. Vsi moji najbližji imajo zelo radi sladice in vse, kar pripravim, z veseljem tudi pojedo. Skupaj z dobro kavo ali skodelico mleka pa dam sladicam le še piko na i. Seveda pa nisem ostal le pri poticah, saj sem kmalu svoj repertoar razširil tudi na preostalo pecivo. Lotil sem se celo peke tort. Te so še zlasti lepo rojstnodnevno presenečenje. Rad naredim šarlote z različnimi kombinacijami in vsakokrat, ko to komu pripravim, je navdušen. To seveda godi tudi meni, saj je to največja nagrada za moj trud. Vesel sem, ker mi jed ali sladica uspe, druga nagrada pa sta zadovoljstvo in smeh na obrazih tistih, ki to pokusijo.«

Celoten članek si lahko preberete v reviji Lady, številka 15, ki je izšla 12.04.2023.