»Mariborčani so bili po prvi sezoni zelo razočarani, da se ni govorilo v lokalnem jeziku, če se že serija dogaja tam in so prikazani tudi njegovi atributi. Zelo sem vesel, da smo šli v drugi sezoni tudi v Prekmurje in smo kot malo začimbo dodali še ta lokalni jezik. Smo pa pazili, da smo govorili v razumljivi prekmurščini, da ni bilo treba dajati podnapisov,« pojasnjuje Gorazd. V matičnem gledališču se trenutno v okviru vaj za predstavo Frank V. švicarskega dramatika Friedricha Dürrenmatta v režiji priznanega srbskega režiserja Miloša Lolića spopada s pevskimi in koreografskimi izzivi. »Osebno nisem ljubitelj plesa, a odkar sem pred petimi leti prišel v mariborsko gledališče, kar sem si od nekdaj želel, me v 95 odstotkih predstav čaka ples, tako da sem ga zdaj že skorajda usvojil. Poklic igralcev je pač takšen, da se moraš prilagoditi vlogi. To je tudi njegov čar, da se moraš nenehno učiti nekaj novega in to me tudi osrečuje,« razkriva igralec.
Zavzet motorist in kuhar
V prostem času pa ga navdušujeta vožnja z motorjem in kuhanje. »Če le imam čas, mi je kuhanje pravi užitek. Najraje pripravljam jedi na žlico, kot so pasulj, bujta repa in ričet, lotim pa se tudi kakšnega peciva. Moja najljubša sladica je baklava. Od mame sem dobil dober recept, in ko pridejo kakšni prazniki, jo moram skoraj obvezno speči,« nam je zaupal Gorazd. V njegovih specialitetah nadvse uživa tudi njegova žena, igralka in kolegica Maša Žilavec, s katero sta se zbližala na snemanju serije Lepo je biti sosed, ljubezen pa si vsakodnevno izkazujeta z drobnimi pozornostmi. »Kdor prvi vstane, drugemu skuha kavo, včasih pod skodelico narišem srček ali pustim listek z romantično vsebino, občasno pa prinesem tudi kakšno rožico. Zelo uživava tudi, kadar delava skupaj. Imava srečo, da sva skupaj v kar nekaj predstavah. Super nama je, da se lahko tudi doma pogovarjava o tem in da lahko pred predstavo skupaj ponoviva besedilo, da ne dela vsak sam,« pripoveduje Gorazd. Zelo lepo so se ujeli tudi njuni otroci iz prejšnjih razmerij. »Ko sva začela najin odnos, sva vanj takoj vključila tudi najine otroke. Skupaj smo šli na izlete in že takoj na začetku sva videla, da ne bo težav, saj so se takoj 'zaštekali', so tudi vrstniki in se imajo zelo radi. Eni za druge sprašujejo, kako so. Letos smo vsi skupaj tudi silvestrovali, čeprav so že v teh letih, da bi lahko šli kam s prijatelji. Imeli smo se prekrasno. Opolnoči smo šli na hrib nad našo hišo gledat ognjemet nad Mariborom, potem pa smo nekaj ur igrali activity in se ob tem neznansko zabavali in smejali,« razlaga.
Vsi otroci so podedovali tudi umetniške gene, z gledališčem pa se ukvarja samo Mašina hči Jana, ki hodi na prvo gimnazijo in na prvi oder. »Navdušena je nad igro in zelo rada hodi gledat v gledališče najine in tudi druge predstave. Mašinega sina Vasjo bolj zanima dizajn. Hodi na srednjo oblikovno šolo in ima ambicije, da bi bil arhitekt za notranji dizajn, za uporabne predmete. Moja hči Lea je študentka na dentalni medicini, Gal pa je še v srednji šoli, on igra tudi nogomet, je vratar, a svojo poklicno pot vidi v fizioterapiji, česar sem prav tako zelo vesel,« razkriva Gorazd.
V igro se je zaljubil na prvi pogled
Gledališče ga je začaralo že v vrtcu. Njegov oče, sicer po poklicu pravnik, je bil ljubiteljski igralec in nekoč ga je peljal s seboj na vajo, ker ni imel varstva. Tam se mu je odprl čarobni svet. »Najbolj me je fasciniralo to, kako so se igralci pogovarjali o vsakodnevnih stvareh, potem pa je prišel neki gospod, režiser, in rekel: 'Ok, začnimo!', nakar so se vsi v trenutku preobrazili v like. Moj oče je takrat igral prizor s soigralko, v katerem sta se prepirala in celo metala stvari. Ko je režiser dejal: 'Stop!', pa sta v trenutku spet postala moj oče in gospa teta. Takrat sem se zaljubil v gledališče, a nisem verjel, da bi lahko dejansko postal igralec. Zdelo se mi je tako nedostopno, kot tisto, ko so moji sošolci govorili, da bodo astronavti ali pa predsedniki države. Potem so me v tretjem razredu osnovne šole povabili v gledališko skupino Štefan Kovač, kjer sem v Dürrenmattovi drami Fiziki igral pastorka glavnega fizika Johanna Wilhelma Möbiusa (v njej sta nastopala tudi Dario Varga in Nataša Matjašec Rošker, ki sta bila v tistem času že gimnazijca). Takrat sem se pa popolnoma zaljubil in to gojil naprej. V petem razredu sem že bil v dramskem krožku, ki sem ga nato obiskoval do osmega razreda. Ker me je zanimala elektrika, sem šel na srednjo elektro šolo v Maribor, kjer sicer nismo imeli dramskega krožka, smo pa v internatu delali predstave, no, bolj skeče, tako da sem rahlo vzdrževal ta stik z gledališčem, kar dosti pa sem hodil tudi v mariborsko gledališče. Po srednji šoli pa smo v Murski Soboti ustanovili gledališko društvo Torpedo in delali različne predstave. V tem gledališkem društvu je bil tudi Vladimir Vlaškalić, s katerim sva zdaj sodelavca v mariborski Drami. Presrečen sem, da sem tu, zelo dobro se razumemo, super ekipa smo, radi se imamo in iz veselja do skupnega dela tudi ustvarjamo. Če sem malo neskromen, se mi zdi, da delamo dobre predstave ravno zaradi tega, ker se lepo razumemo. Moja želja je, da bi v Mariboru ostal do upokojitve,« razkriva.
Do tam ga sicer čaka še precej časa, saj bo 26. januarja dopolnil šele 50 let. S tem mejnikom nima nobenih težav. »Sploh se ne obremenjujem s številkami. Menim, da človek starost meri po tem, kako se počuti, ne pa po številki na osebni izkaznici. Jaz se počutim dosti mlajšega kot 50-letnik. Hvala bogu. Moja želja je celo, da bi v sebi za vedno nosil del tega malega Gorazda, saj mora biti igralec do smrti otrok, da se zna igrati, da se zna poigravati in da zna v sebi najti to igrivost iz otroštva,« je prepričan Gorazd.
