Mattiasa Stojanovića, ki ne skriva svojega drugega imena Franc, prijatelji in bližnji največkrat opišejo kot karizmatičnega mladeniča s smislom za humor, ki je »vedno za akcijo« in zna tudi v turobnih okoliščinah pripraviti ljudi do smeha. Sam pa dodaja, da je predvsem zelo sproščen in družaben, včasih nekoliko neorganiziran. »Spontanost je zame vedno na prvem mestu, sem pa tudi kar naprej utrujen,« v smehu prizna simpatični voditelj, ki odlično govori slovensko. »Začelo se je s sezonskim delom v slovenskem kampu v istrski Premanturi. Tam sem delal z nekim fantom iz Kranja, ki je tako slabo znal hrvaško, da sva se, ko je bila gneča, raje pogovarjala v angleščini. (smeh) To se mi je zdelo tako nesmiselno, da sem se odločil, da se naučim slovensko. Večina strank je bila – kot si lahko mislite – Slovencev in nekako mi ni preostalo drugega, kot da se naučim jezika. Odzivi slovenskih gostov so bili res lepi, kar mi je dalo še dodatno motivacijo. Potem sem v kampu spoznal še prijatelje in takratno – zdaj že bivše – dekle, pa je šlo kar spontano. Še danes pa zamenjam besedi doma in domov, sicer pa se mi zdijo težke predvsem besede z dolgimi o-ji in e-ji.«

Konec minulega leta je sprejel povabilo, da se pridruži ekipi Aktuala. »Prišlo je kot vse dobre stvari v življenju. Po naključju sem spoznal ekipo Aktuala v Medulinu in porodila se je ideja, da bi me priporočili za delo na Aktualu, do takrat sem namreč delal kot voditelj na Radiu Medulin FM. Zdaj tudi živim v Ljubljani, ker … kdo bi se vsak dan vozil gor in dol. Lažje se je bilo preseliti. Na srečo imam v Sloveniji veliko prijateljev, ki hodijo na morje v Premanturo, tja, kjer sem doma, tako da sem si rekel, vsaj ne bom sam, če grem delat v Slovenijo. Priznam pa, da zame ta sprememba absolutno ni bila lahka. Zelo dolgo sem razmišljal, ali je to res zame ali ne. Ampak mislim, da sem se kar dobro vključil, z ekipo se super razumem, nikoli ne zmanjka dobre volje. Občutek imam, da so tudi oni z mano zadovoljni – no, vsaj upam,« smeje se pravi Mattias, ki je tudi ponosni prostovoljni gasilec. »V Medulinu sem bil oziroma sem še vedno eden izmed prostovoljnih gasilcev, tako da lahko rečem, da je to že osem let eden izmed mojih aktivnih hobijev. Začelo se je z željo, da bi postal poklicni gasilec, a so me tokovi zanesli drugam,« razloži vsestranski mladenič, ki na Hrvaškem ljudi osvaja tudi kot stand up komik. »V tem zelo uživam. Že v otroštvu sem imel dar, da sem nasmejal in zabaval občinstvo. V najstniških letih sem veliko časa preživel tudi v mladinskem gledališču, več kot 10 let. Za nastope vedno izberem teme iz vsakdanjega življenja, predvsem zato, ker se v takih temah ljudje tudi sami najlažje prepoznajo.«

Mattias Franc ne skriva, da je močno navezan na družino. »Imam mlajšega brata, sicer pa smo ena taka res utrgana družina. Domači so močno vplivali na mojo osebnost. Doma imamo tudi dva prikupna psa, mešanca z yorškim terierjem in majhno potepuško črno kepo dlake. V resnici sta mama in sin, Boa in Jerry. Preživljanje časa z družino in bližnjimi prijatelji mi daje največ energije in me osrečuje. In pa potovanja, čeprav sem večinoma potoval po Evropi, nikoli pa še nisem bil na kateri drugi celini. Ni mi pomemben kraj, ampak bolj ljudje, s katerimi potujem,« razloži nasmejani voditelj, ki nam je odstrl tudi zaveso v zasebno življenje. »Zase bi rekel, da me odlikujeta odlična retorika in karizmatičnost, imam pa veliko težavo, ko je treba reči ne. Tega res ne znam, to je moja slabost. Na smrt se bojim kač, obseden sem z Marvelom in vsemi njihovimi super heroji. No, prav, tudi nad Batmanom se navdušujem,« še v smehu prizna.

Glede na njegov prijeten značaj je povsem jasno, da na življenje gleda optimistično. »Vsak trenutek v življenju je zame najboljši, edinstven in neponovljiv, zato tudi ne morem izbrati kakšnega slabega. Slabe stvari v življenju lahko namreč komentiram samo v hrvaškem jeziku: »Život je pun uspona i padova je grad u Italiji.« Kadar pa je vendarle pod stresom, takrat stres prenaša na ljudi okoli sebe ali pa gre na pivo. Nikoli pa se ni ukvarjal s športom. »V zadnjih nekaj tednih sem še vedno najbolj ponosen na to, da sem bil prejšnji teden prvič na Rožniku. In to ponoči.« (smeh)