Zgodbe

Tina Gorenjak: Pogled na plešasto glavo te lahko resnično potre

Klaudija Piskar, AIT trihologinja, strokovna sodelavka Paxman
9. 4. 2024, 20.00
Deli članek:

Tina Gorenjak o najtežji izkušnji in metodi hlajenja lasišča paxman.

Saša Kovačič
Tina Gorenjak

V Sloveniji vsako leto zboli za rakom več kot 15.000 ljudi. Toliko jih doživi trenutek, ko se jih dotakne diagnoza, povezana s strahom, neznanim izidom in večnim vprašanjem: Zakaj jaz? Za zdravljenje je potrebna moč, skoncentrirana na ozdravitev. A mnogokrat se zgodi, da jo bolniku jemlje tudi nova zunanja podoba; neprijetno mu je, ko ga bolezen označi z lasuljo ali ruto. Danes vemo, da je lajšanje težav enako pomembno kot zdravljenje. Zato je zdaj na voljo tudi paxman, metoda, s katero lahko med kemoterapijo glede na tip raka oziroma tip zdravila v obdržimo večino las.

Lasje, pa če to priznamo ali ne, pričajo tudi o zdravju. Seveda med težko diagnozo niso pomembni. A na poti do zdravja šteje vse, vsak nasmeh, vsak las, vsak drobec upanja, vsaka podrobnost, ki lahko opolnomoči. Tina Gorenjak, ki je za rakom zbolela dvakrat, o tem pravi: »Seveda je ob diagnozi rak prva misel in želja to, da se boš pozdravil, preživel. A hkrati je normalno, da si želiš, da bo tvoje telo ob zdravljenju utrpelo čim manj škode.« 

Tudi vi svoje bolezni ne prvič ne drugič v akutni, živi fazi niste mogli deliti z javnostjo. Videli smo vas z novo frizuro, a niti v sanjah nismo pomislili, da ste bolni. Kaj se je takrat dogajalo v vas?

Takrat sem bila tik pred izidom svojega knjižnega prvenca, romana Najti ljubezen. Za mano je bilo izrazito stresno obdobje nekaj let, ki se je začelo s korono. Glavni razlog za mojo zaskrbljenost je bilo to, da nisem mogla delati. Glede na to, da sem samozaposlena v kulturi, je to pomenilo, da nisem mogla zaslužiti, torej je bila ogrožena moja eksistenca. In vsi vemo, da to ni mačji kašelj. Ko sem končno lahko delala, me je kot strela z jasnega pričakala bolezen. Lahko si mislite, kakšen šok je bil to zame. Zato nisem mogla kar vsega spustiti iz rok in se posvetiti zgolj zdravljenju, kot sem to naredila prvič. Žal. To bi bilo seveda edino pravilno. A tokrat sem vedela, da me bo nedelo popeljalo v obup in občutek nemoči. Zato sem zbrala vso svojo notranjo moč in se podala v boj na vseh frontah. Ja, ni mi bilo lahko, seveda ne. Po eni strani je za mano grozovito leto, ki me je fizično zelo izčrpalo. A po drugi je zmagovalno. In kot takšno si ga bom zapomnila.

Gologlav človek, ženska, ki kar naenkrat začne nositi ruto, čudni približki lasulj, s katerimi nas presenetijo znanci, so znak, so stigma? Mi, od zunaj, seveda, reagiramo, kako to deluje na bolnega človeka?

Zdi se mi, da je rak v zadnjih letih žal postal tako pogost, da skoraj ni človeka, ki ne pozna vsaj koga, ki je zbolel. To je seveda grozno. A hkrati imam občutek, da ljudi, za katere vemo, da imajo raka, ne gledamo več kot na »smrt obsojene«. Tako je najbolj bistveno, kako gledamo nase, če zbolimo, smo izčrpani, izžeti in ostanemo brez las. V ogledalu se vidiš vsak dan in pogled na plešasto glavo te lahko resnično potre. Zato je ohranitev zunanje podobe v čim večji meri v času zdravljenja tako pomembna.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.

Paxman
Hlajenje lasišča s sistemom Paxman je zdaj na voljo bolnikom na Onkološkem inštitutu Ljubljana.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!