Zleknjen ob robu plitvega jarka v redki goščavi slonim z desnim licem prislonjen na ohišje avtomatske puške in skozi merilni daljnogled zrem predse; rdeča pikica merilnika poplesuje po robu nasipa, za katerim se dviga majhna hiša. Vse je mirno, le na obeh straneh okoli sebe zaznavam obrise postav v maskirnih uniformah, svojih soborcev. V krošnjah nad nami se gozdne ptice še naprej prepuščajo slavljenju mrkega pomladnega poldneva, vendar jih več ne slišim. S kotičkom očesa ujamem, ko začnejo vojaki okoli mene mirno in metodično pripravljati svoje puške. Narahlo se privzdignem in z levico pritisnem na gumb, s katerim izvržem prazen nabojnik; iz žepa na neprebojnem jopiču izvlečem poln šaržer, ga vstavim v svojo F 2000 in repetiram – zadnji trenutek. Na hribčku pred menoj se pojavi čelada; oklenem se orožja, položim prst na sprožilec in z rdečo piko namerim v obris na vzpetini.
Tako se končuje moja udeležba na usposabljanju prostovoljne pogodbene rezerve rodovskega bataljona 72. brigade Slovenske vojske v Murski Soboti. V vojašnico prispem dan pred tem, da prevzamem uniformo, se seznanim s potekom vaje in predvsem opravim osnovni test ravnanja z orožjem. Negotov kot srnjaček na ledu se na vhodu dobim s stotnikom Stankom Roškarjem, oficirjem iz prve generacije vojakov, ki so leta 1991 ubranili Slovenijo pred JLA. Odpelje me do skladišča, kjer pustim svoje cape, si za silo bogokletno dolge lase (neizčrpen vir zbadljivk v naslednjih dveh dneh) zatlačim za ušesa in se oblečem v uniformo.
»Pravi vojak,« se dobrohotno nasmehne stotnik, ko me zagleda; tudi sam se po nerazložljivi čarovniji počutim bolj fit in – kaj pa vem – bolj deda. Kljub temu se mi med gibanjem po vojašnici moj nenehno tleči sindrom vsiljivca razplamti v požar; zbadljiv šepet se sliši z vseh strani. Saj jih razumem: vojska je družba zase, utemeljena na strogi hierarhiji in vezeh, ki se razvijejo v urah skupnih preizkušenj. Kakor si želi priznanja širše skupnosti, je obenem vendar prežeta z miselnostjo »mi in vsi drugi«, ki civilista dojema kot bitje, nezmožno doumeti njen ustroj in prestati omenjene preizkušnje. Če je civilist novinar, pa je, kot če bi deževnik prilezel v kurnik.
A ni Jana babji cajteng?
»Koji k**** počne Jana tukaj?!« se mi zaničljivo zareži podčastnik, ki me odpelje na test ravnanja z orožjem. »Mar ni to babji cajteng?« pristavi uniformirani Jaka Šraufenciger; to vprašanje slišim še najmanj dvajsetkrat. Potrpežljivo mu razložim svoje razloge, medtem ko nerodno obračam puško: da se v javnosti počasi spet začenja razprava o obveznem služenju vojaškega roka, zato bi rad tej javnosti predstavil delček vojaškega življenja. Pa da Putin vse bolj trdno stiska Ukrajince in da možnost njegovega obračuna z zavezništvom NATO in torej tudi s Slovenijo narašča. Pa da sem od malega poslušal o vojaških prigodah očeta, stricev in tasta in sem bil pač radoveden.
»Jana je pa fajn revija – kakovostno pokriva vse pomembne teme in bere jo širok krog ljudi,« mu še navržem, ko nazadnje le opravim varnostni pregled orožja. Očesci se zožita, možganska kolesca škrtajo, jaz pa pri sebi prisežem, da Šraufencigerju ne bom privoščil zadovoljstva, da bi se režal zadnji – med vajo ne bom opešal in ne bom v napoto; ne bom se osmešil, pa če me zaradi tega pobere. Tisti večer pred spanjem opravim svojevrstno molitev avtomatske puške F 2000 z repetiranjem, zaklepanjem in odklepanjem, nameščanjem merka, protokolom v primeru zastoja in vsem drugim – ponavljam, dokler mi ne preide v kri.
Na srečo so rezervisti, ki se jim po testu ravnanja z orožjem pridružim v postroju, bolj mojega perja ptiči; olajšano ugotovim, da gre za možakarje srednjih let in ne za mladež, ki žgana od presežka testosterona rjoveč skače dva metra visoko v zrak. Pozneje mi stotnik Roškar pove, da so med njimi mesarji, komunalci, železničarji, zidarji ... skratka tiste sorte ljudje, ki jih kravatarska politika sarkastično imenuje »mali«, dejansko pa oni držijo državo pokonci – zdravo jedro naroda. Sprejmejo me s prijazno radovednostjo in kmalu se izkaže, da so med njimi tudi moji kozjanski rojaki: Bakula od Svetega Štefana, Stres iz Predence in visokorasli bradati biker iz veseljaške bratovščine Šparon Riders iz rodnega Šmarja. Med kosilom v kantini se mi uspe povezati še z drugimi; na kavi po obroku se z druščino že krohotam ob vicih, ki jih poka veseljak Tadej iz Slovenskih Konjic.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13., 26. marec, 2024.
