Tekst: Katja Božič, foto: Mateja J. Potočnik, Šimen Zupančič in lastni arhiv
Ličenje: Manca Maselj, tunika na naslovni fotografiji: trgovina Lunca
Če bi jo lahko videli v srce, bi tam našli štiridesetletnico, ki se veseli življenja in je nenehno pripravljena na nove izzive. Da je s sabo naredila nekaj res neverjetnega, ji dokazujemo številni mediji, ki z njeno zgodbo spodbujamo ljudi k spremembi, za katero leta niso izgovor, Ana jih bo letos namreč praznovala okroglih sedemdeset. Posebno čast pa so ji izkazali tudi zdravniki iz Topolšice (kjer se je njena zgodba pravzaprav začela), ko so jo povabili, da je pred polno dvorano zdravstvenega osebja povedala svojo zgodbo. Prav gotovo ji ni bilo lahko, samozavest, pravi, prihaja počasi, saj je bila pred tem več kot štirideset let ujeta v kilograme, ki so jo na koncu skoraj zadušili. A zdaj, ko je pravzaprav druga oseba, ki lahko živi življenje, kakršno si je vedno želela, se z veseljem loteva vsakršnih podvigov. Ko bo pred stvarnikom delala obračun, bo prav gotovo lahko rekla, da je kljub izgubljenim letom, ki jih je presedela na kavču ali za mizo, ker je bilo gibanje zaradi prevelike teže zanjo prenaporno, dobro živela in vse nadoknadila. Tokratni članek z naslovnico pa je vzela kot darilo ob prihajajočem jubileju.
Vse se je ujelo
Za takšen premik v življenju se mora vse ujeti. Kolikokrat prej je že poskušala, shujšala za trideset kilogramov, zdržala leto ali dve, a ker ni bila vztrajna, je vse dobila nazaj z obrestmi. Najpomembnejša je psiha, poudarja. Zanimivo je, da ji diete ni predpisal noben zdravnik. Prelomni trenutek se je zgodil leta 2019, ko se je zbudila s težavami pri dihanju. Tako se je ustrašila, da je naslednje jutro poiskala pomoč na urgenci, od tam pa so jo poslali na preiskave v Topolšico. Do takrat kljub teži ni imela večjih težav z zdravjem, razen da so jo bolele kosti. Tam pa so začeli odkrivati eno stvar za drugo. Predpisali so ji tablete za krvni tlak, sladkor, za pljuča, srce, odkrili so ji lise na pljučih in celo posumili na raka. Takrat se je v njeni glavi zgodil premik. Ustrašila se je za svoje življenje. Odločila se je, da mora nekaj storiti, saj ni želela jemati vseh tistih tablet. »Dali so me v sobo še s tremi prav tako zajetnimi gospemi. Že tako ne ravnajo s tabo prav lepo, ker si debel, potem sem pa še videla, kako so ravnali z eno od njih, ki je bila slepa.« Tiste tri dni, ko je bila v bolnišnici, skoraj ni jedla, ker hrana ni bila najboljša. In tako je nehote naredila prvi korak. Začela je z lahkotnejšo hrano, potem pa naredila načrt.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v posebni izdaji revije Jana POMLAD, 26. 2. 2024.
