V zadnjih petih letih se je v Angliji in Walesu število zabeleženih napadov psov povečalo za več kot tretjino. Leta 2022 so našteli kar 22.000 primerov v primerjavi z letom 2018, ko jih je bilo 16.000. Če so med letoma 2001 in 2021 v povprečju našteli tri smrtonosne napade na leto, jih je bilo samo leta 2022 deset, od tega štirje na otroke. V zadnjih letih so napadi psov zahtevali 23 življenj, pri čemer je bila pasma ameriški bully XL vpletena v nesorazmerno mnogo primerov glede na to, da obsega zanemarljivo majhen delež vseh psov, manj kot en odstotek v Združenem kraljestvu, kriva pa je kar za 44 odstotkov vseh napadov in osupljivih 75 odstotkov vseh smrti v zadnjih treh letih. To jo dela 270-krat bolj smrtonosno, kot je povprečje pasem. V več primerih so bullyji raztrgali celo svoje lastnike, da o drugih psih, ki jih je pokončala ta pasma, niti ne govorimo. Bil je teden, ko je bila prav vsak dan prijavljena smrt nesrečnega psa.
Ubijalska kombinacija
Bully ima izredno močne čeljusti, narejene za drobljenje kosti in trganje mesa. Njegov ugriz naredi več škode kakor ugriz drugih pasem, za njim pa ostajajo zlomljene kosti, raztrgana koža in poškodovani živci. Ko ta pes zgrabi, ne spusti več, pravijo strokovnjaki.
Bully XL je največja vrsta ameriškega bullyja, zelo mlade pasme psov, ki to niti ni zares. Ne nacionalne ne mednarodna kinološka zveza namreč te pasme ne priznavajo. V bistvu gre za pitbula, mešanega z velikimi in mišičastimi pasmami, kot so ameriški buldog, stari angleški buldog, cane corso in ameriški staffordshire bull terrier, ter številnimi pasmami tipa mastif. Ameriški bully ima več različic, od žepne do standardne in največje – XL, ki so jo v Združenem kraljestvu določili kot primerke, ki običajno tehtajo od 40 do 50 kilogramov in imajo okoli 50 do 60 centimetrov ramenske višine.
Po raziskavah kampanje Bully Watch, ki se je rodila kot odgovor na naraščajoče število žrtev te pasme, so genetsko pitbuli, saj je poreklo vsakega posameznega psa mogoče izslediti nazaj do registriranega ameriškega pitbul terierja in ameriškega staffordshirskega bulterierja, druge pasme pa so le majhen delež njihove genetske zasnove. Genska raznovrstnost pasme je zelo omejena, pravijo, saj so vsi sedanji ameriški bullyji potomci peščice vzrediteljev, ki so jih začeli vzrejati v zgodnjih devetdesetih letih. Večina rodovnikov ameriških bullyjev kaže dokaze o parjenju v sorodstvu, nekateri vplivni predniki pa imajo koeficient parjenja v sorodstvu, ki dosega 40 odstotkov ali več.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
