Ko so njegove sile 24. februarja 2022 pridrle čez zahodno rusko mejo in napadle Ukrajino, je ruski predsednik Vladimir Putin stavil vse na bliskovit prodor in hiter konec vojne. Toda kakor se je dobrih osemdeset let prej na blatnih prostranstvih Putinove države zgodilo vojaškemu stroju nacistične Nemčije, se je tudi ruski blitzkrieg po začetnem navalu upehal v ukrajinskih prostranstvih, branilci pa so si kmalu opomogli od šoka in s pomočjo zahodnih zaveznikov začeli vračati udarec za udarcem. Odtlej se je rusko-ukrajinska vojna, največji oboroženi spopad na evropski celini po drugi svetovni vojni, sprevrgla v mukotrpno izčrpavanje dveh nepopustljivih nasprotnikov, kot kaže sedaj, pa utegne v tretji rundi eden izmed njiju začeti usodno pešati.
Marca 2022 se je zdelo, da Putina v Ukrajini ne more zaustaviti več nihče – ruska vojska je nadzirala že skoraj 28 odstotkov ukrajinskega ozemlja, ropot njenih tankov pa je odmeval po predmestjih prestolnice Kijev. Ukrajincem nihče ni pripisoval resnih možnosti proti drugi najmočnejši armadi sveta, ki šteje več kot 1,3 milijona vojakov. Toda branilci so zdržali nalet, izvedli splošno mobilizacijo in dočakali prve pošiljke vojaške pomoči z Zahoda, ki se je končno uprl Putinovi megalomaniji (pod njegovim vodstvom je Rusija pred Ukrajino napadla že Čečenijo in Gruzijo). Kilometer za kilometrom so Rusi izgubljali osvojeno ozemlje, dokler jih ni ukrajinska vojska dokončno pregnala iz celotnega severovzhodnega dela države, vojna pa se je omejila na jug (kjer Rusi prodirajo z leta 2014 zasedenega Krima) in vzhod (kjer napadajo iz na silo priključenih regij Doneck in Lugansk).
Pešanje ukrajinskih moči in Putinovo vstajenje
Poleti 2023 so Ukrajinci končno prešli v obsežno protiofenzivo, ki pa se je po začetnih uspehih končala klavrno, z le nekaj osvobojenimi vasmi. Ta napor je ukrajinsko vojsko povsem izčrpal, na drugi strani pa so Rusi uspeli nadomestiti izgube z novimi možmi; ruski obrambni minister Sergej Šojgu se je pohvalil, da je armada sklenila pogodbe s 335.000 prostovoljci, ukrajinski obveščevalci pa trdijo, da ruska država vsak mesec po tihem mobilizira okoli 20.000 mož. Ob tem je Putin uspel praktično povsem zaobiti luknjaste zahodne sankcije in nasloniti rusko gospodarstvo na vzhodne partnerje, zlasti na Kitajsko, na katero je preusmeril dobavne tokove svojega zemeljskega plina in nafte. Tako je zagotovil potrebni kapital, da je rusko vojaško industrijo spravil na najvišje obrate; tovarne po vsej Rusiji v treh izmenah dan in noč s tekočih trakov pošiljajo vedno nove tanke, letala, puške, drone, granate in drugo orožje. Največja država na svetu se je povsem posvetila vojni proizvodnji in v 2023 je delež vojaške industrije v ruskem BDP dosegel že 30 odstotkov; to pomeni, da Rusija za spopad z Ukrajino porablja vse svoje proste kapacitete.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
