Zgodbe

Osamljenost boli: Starčev prednovoletni čudež

Vesna Meško
29. 12. 2023, 04.00
Posodobljeno: 31. 12. 2023, 09.47
Deli članek:

»Moja edina in največja želja je, da bi se spravil s sinovoma in spoznal vnuke,« je bolj sebi kot svetu okoli sebe dejal sivolasi možakar za šankom in si k ustom ponesel skodelico kave. V očeh so se mu lesketale solze, a si jih je urno obrisal s hrbtiščem dlani. »Tak čas v letu je,« se je opravičil za sentimentalnost, s katero je pritegnil mojo pozornost, in se zastrmel v dlani, kot bi v njih videl vesolje. Poravnala sem račun, s pogledom objela razigrano družbo v lokalu in obstala pred sključenim starcem, v katerega sta se kljub decembrskemu utripu zažirala žalost in samota. Tisti hip sem vedela, da je pred menoj zgodba premnogih ostarelih src. Neslišanih, izgubljenih v času. Drži, ni pridobljena po klasični novinarski poti, morda sem vanjo trčila jaz ali ona vame, pa saj ni pomembno, dejstvo je, da je boleče pristna.

Shutterstock
Zgodba o skrhanih odnosih in osamljenosti, ki boli.

»Vsak dan pride in govoriči eno in isto. O tem, da je sam in da nima stikov z otroki,« mi je razložila mlada natakarica, zavila z očmi in šepnila, da res nima časa za jamranje. Za jamranje? »No, pač, dec pogreva staro župo!« je nespoštljivo navrgla in s pladnjem odhitela med polne mize, kjer sta se na nekaj kvadratih starega lokala vrtinčila dva časovna pasova – ljudi, ki živijo hitro in polno, ter njega, dedka z obrabljeno čepico, ki se mu je davno tega ustavil čas.

Prisedla sem. No, vsaj skušala sem. Barski stol poleg njega je bil nerodno majav, med vzpenjanjem mi je zdrsnilo, da sem se nevarno (in hecno) zazibala, a me je striček zgrabil za komolec in precej uspešno zadržal na mestu. No, pa sva imela razlog za smeh. Njemu je vloga rešitelja nasula okoli oči gubice radosti, mene pa je oblil val olajšanja, ker nisem skupaj s stolom zgrmela po tleh. Luštno. Natakaričin zmedeni pogled sva hitro izkoristila za novo naročilo toplega napitka in se, nič več kot popolna tujca, potopila v klepet.

Ko tišina boli … 

»Svojih dveh sinov nisem videl toliko let, da sem se vmes postaral, vnuki pa so zrasli. Ne poznam jih, nikoli jih še nisem srečal,« je kar takoj prešel na temo, ki mu, kot kaže, razžira um. In srce. Jasno je, da si tako lajša dušo, saj v njem brbota od čustev, ki skozi besede vrejo na plan. »V naši hiši je bil nekoč takšen vrvež, da nisi vedel, kam bi se umaknil, da bi našel trenutek miru. Kakšna ironija! Zadnja leta po več ur strmim skozi okno, kot bi čakal, da me čas pogoltne ali pa da se zgodi apokalipsa in me skupaj s preteklostjo pomete z obličja Zemlje,« je slikovito opisal in na obrazu so se mu zarisale brazde bolečine. Žal mi ga je bilo. Spominjal me je na pokojnega očeta.

Shutterstock
Pokažite bližnjim, da vam je mar. Naša dejanja so namreč naši spomeniki in vsakemu človeku ni dana sreča, da zgrešenim korakom navkljub na koncu poti ne ostane neviden in sam.

Kako se konča starčeva zgodba? Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  52, 27. december, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!