Mnenja

Navaden dan nenavadne mame: Veliko dobrega in ena sama želja

Dragica Kraljič
28. 12. 2023, 08.00
Deli članek:

V decembru sva bila dvakrat v belem mestu. Čisto po sili razmer in ne po moji volji. No, v Janekovem imenu res ne morem govoriti.

Zarja Jana

On je že od malih nog vesel vandrovček in zelo rad potuje naokrog. Z avtom, v katerem ima vse udobje: pijačo, glasbo, udoben sedež … Ko se mu zapirajo oči, pač zasmrči. Sicer potem z glavo opleta sem in tja, vendar ne dovoli, da bi sedež spustila nižje in bi lahko res dobro počival. Samo še ena zabetonirana navada pač. Pri tem pa ima seveda svojo računico, kaj vse bova obredla v mestu. Tudi ta je vedno enaka in jo skoraj zagotovo že poznate.

Saj ne rečem, tudi jaz zelo rada vozim in tudi jaz jo včasih rada mahnem iz najine doline. Uživam na poti, ko opazujem naravo, predvsem pa veliko razmišljam o marsičem. Zame je to neskončno miren čas. Vse, kar mi je res pomembno na tem svetu, je z menoj v avtu, vedno si vzamem dovolj časa za pot, ni pomembno, kdaj se vrneva domov, kjer naju tako nihče ne čaka. Ogrevanje hiše uredim kar po telefonu, tako da prideva na toplo.

V mestu se voziva vedno po istih cestah. Janek se vedno ozre proti svojemu zavodu na Karlovški cesti in mislim si, da ima nanj in na Tatjano lepe spomine. In jaz moram priznati, da se redko ozrem proti vrtcu, kjer sem delala res veliko let. Ampak tisti čas je za menoj, zdaj so tam drugi ljudje. Pa tudi drugi otroci. Ti pa imajo v mojih mislih tako ali tako posebno mesto.

Zakaj se peljeva vedno po istih cestah, se morda sprašujete. Ne, ta čas še mene ni strah ubrati kakšne druge poti. Janek pa ima s tem težave. Te dni je še vedno zaprta Opekarska cesta, ker potekajo gradbena dela. Zato sem morala v Trnovem zaviti na Barjansko. Janek se je takoj oprijel naslonjala sedeža in z drugo roko ročaja nad vrati, z desno nogo je potrkaval ob tla in napeto sledil cesti. Oddahnil si je šele na priključku na avtocesto. Tako rada bi ga potolažila, mu razložila, ga razbremenila njegove čisto nepotrebne stiske! Vendar zdaj veste že tudi to, da Janek bolj ceni in razume trenutne in konkretne reči kot pa razlage, kaj bo … ko bo!

Toda če pošteno premislim, sem mu tudi jaz kdaj podobna! Tudi jaz marsikdaj trpim zaradi kakšne nedokončane zgodbe, zaradi dogodka, ko še vse visi v zraku. Želim si zaključkov, pa najsi bodo takšni ali drugačni. Vendar jaz razumem (tudi če se moja čustva upirajo) pomen časa, kar pa tudi mene ne obvaruje pred kakšno stisko.

Naj se vrnem k decembrskemu belemu mestu! Četudi se z vremenom ni moglo pohvaliti in ga je prekrivala siva meglena kapa, pa je žarelo v raznobarvnih lučkah. Dolenjska cesta je bila skoraj kot (majhne) Elizejske poljane, hehe. Saj veste, v eno smer dve kači rdečih luči avtomobilov in v drugo smer belih. Parkirna hiša je bila kot krožišče okoli Slavoloka zmage. V trgovskem centru pa toplo, vsepovsod praznično s smrekami, balončki na njih, božična glasba, izložbe zlate in rdeče, vse je utripalo, migljalo, dišalo … Nevidne roke so naju vabile, naj vstopiva skozi vsaka vrata, tihi glas naju je nagovarjal, da ne bo praznikov, če ne bova nekaj kupila, no, vsaj za Janeka je treba nekaj kupiti … Le kako bi lahko bil človek tako trdosrčen in šel mimo!?

Ampak tudi jaz imam zdaj že svojo strategijo, kako se ubraniti pred skušnjavami. Ne še sicer pred vsemi, pred mnogimi pa le! Ali vas zanima, kakšna je ta strategija? Greva v nekaj trgovin, si precej podrobno ogledava stvari in potem se vsega preprosto naveličava! Lahko bi rekla tudi takole: lačne oči so se nasitile! No, če ima Janek kakšno željo, ki je vedno zelo skromna, pa mu jo seveda izpolnim in kupim, kar želi. Ko vidim njegovo veselje, kako sam opravi nakup, uredi s prodajalko (malo z besedami, malo s kretnjami) in jaz samo položim kartico na aparat ter potem srečen nosi svojo vrečko … jaz res ne potrebujem ničesar več!

Razen tega, da se spraviva v avto in odrineva proti severu! Proti najini tihi dolini in mirnemu domku! Vem, pomanjševalnica, ampak tako bi, z nekaj čustvi, lahko opisala najin dom pod Rombonom. Najino tiho in mirno dolino, tudi v tem decembrskem času. Saj imamo tudi tukaj lučke, o ja, toda zdi se, da je ta rumena svetloba bolj podobna siju sveč, ki so jih naši predniki prižigali v tem času. Takšna mila svetloba, ki redkemu poznemu popotniku osvetli pot domov. V najini Mali vasi pa jo osvetljuje medla rumena svetloba skozi okna hiš. In iz najine hiše tudi žari kakšna svečka.

In to je vse! Tukaj začutiš mir, naravo, ki spi, pa čeprav brez bele odeje. Z Janekom sva na sprehodu že opazila majhne poganjke narcis in telohov. Vem, da je vsak december podobno, samo vidimo jih ne, kadar je sneg. Nepozebnik se je razcvetel ob neki ograji in na drevesu je še vedno veliko kakijev. Pa v grmovju forzicije, zbor vrabčkov in sinic! Letos še niso lačni.

Je pa tako: nekomu je ta čas lepše v mestu in drugemu na deželi. Nič ni bolj prav na tem svetu kakor tisto, kar je naredila narava ali kdorkoli že. Različnost. Zato da se naučimo živeti z njo, da smo strpni in se učimo drug od drugega!

In lučk v tem času ni nikoli preveč! Eno vam tukaj pošiljava tudi midva z Janekom in jo berite kot najino srčno željo za vas in zahvalo: veliko dobrega v novem letu in eno samo zdravje!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št.  52, 27. december, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!