Zgodbe

Kako je Vlasta Mažgon mamo rešila pred amputacijo noge

Vesna Meško
12. 12. 2023, 04.00
Deli članek:

Predstavljajte si, da vam zdravnik naznani, da vam je rana na peti tako napredovala, da vam morajo amputirati nogo. Odrezati torej. A ne le kritičnega predela, temveč precej višje, pod kolenom. Kaj občutite? Strah, obup, nemoč? Vse to je doletelo 77-letno Marijo Mažgon, ki je ob pretresljivi informaciji od šoka izgubila zavest. Je pa ostala prisebna njena hčerka Vlasta in se nepričakovano izkazala za pravo rešiteljico, svoji priletni mami je namreč v dveh mesecih popolnoma pozdravila grozljivo nekrozo na peti.

Šimen Zupančič
Marija in Vlasta Mažgon

Danes Marijo na grenko izkušnjo opominja le še plitka zatrdlina v velikosti kovanca. Kako je to mogoče, se sprašujete? Gre res za čudež, kot je bilo na koncu srečne zgodbe izrečeno tudi med belimi haljami? Nak. Vlasta se je le lotila zdravljenja s sodobnimi pripomočki za zdravljenje kroničnih ran, ki so sicer plačljivi, a kaj je to v primerjavi z odrezano nogo? Pod nos je dobila, da to ni v okvirih njenega znanja. Ker – če smo iskreni – je le frizerka. Drži, ampak hkrati vedoželjna in presneto trmasta ženska! Frizerka, ki jo danes po ramenih trepljajo tudi zdravniki.

Gre res za čudež?

Marija Mažgonima za seboj grozljivo preizkušnjo, ki spominja na pravo nočno moro. Kaj vse je prestala ta svetlolasa ženica, pomislim, ko se prikupno smehlja in z živahnim pogledom radovedno spremlja naše snidenje. Da je sedaj dobro, zatrdi, odločno pokima, nato pa se obrne k hčerki Vlasti, ob čemer se ji na obrazu pokaže odkrito občudovanje. »Zlato hčerko imam, veste. Malokdo ima takšno srečo. Ne vem, kaj bi brez nje,« reče mehko, a hkrati goreče, Vlasta pa ob pohvali malce nelagodno zamežika vanjo in ji z materinsko toplino seže prek ramen. Ženski pred menoj sta nežno zamenjali vlogi. Zdaj hčerka skrbi za mamo. Pravzaprav že nekaj let, in kot potrjuje epilog izziva, ki sta ga prestali z roko v roki, to počne z veliko predanostjo. »Vlasta tako lepo skrbi zame … še pa še, res jo moram pohvaliti. Karkoli potrebujem, ona vse uredi,« se sklenjenih rok hvaležno obrne k odločni dolgolasi ženski, ki jo gledalci televizijskega eksperimenta Poroka na prvi pogled dobro poznajo. A slednje v tej pripovedi ni pomembno. Vlasta tokrat nastopa kot glasnik prepotrebnih sprememb na področju zdravljenja ran, kar je glede na razpoložljive pripomočke v zdravstvu ostalo ujeto v času, ki ga je razvoj zunaj bolnišničnih zidov že davno prehitel.

Od preležanin do nočne more. 

A kako se je ta nenavadna kalvarija sploh začela? Z Marijinim srčnim infarktom, ki jo e je za več kot dva meseca prikoval na bolnišnično posteljo. »Mami so se v tem obdobju začele pojavljati rane zaradi pritiska – preležanine, tako imenovane nekroze. Spomnim se, da so bile na začetku manjše, nato pa so se počasi večale. V bolnišnici so se oskrbe lotili s previjanjem in topljenjem poškodovanega tkiva, da bi odmrli deli odstopili, spodaj pa bi ostalo zdravo tkivo. Žal pa se je pri preležanini na peti pošteno zakompliciralo,« razloži Vlasta in doda, da se je rana razširila v izjemno veliko nekrozo. Do resnih komplikacij je prišlo nekaj tednov po tem, ko je bila Marija nepokretna odpuščena v domačo oskrbo in so ob obiskih na domu rano s topilnim gelom in prevezami oskrbovale patronažne sestre.

»Ker so bili prazniki, se je oskrba s previjanjem prekinila za štiri dni in takrat se je stanje rane ekstremno poslabšalo. Kako grozljiv je bil prizor, vam težko opišem,« se spominja in pokaže fotografije, ob katerih bi vam skoraj zagotovo klecnila kolena. Na posnetku  je namreč živa rana na zadnjem delu pete. Ne predstavljam si, kašne bolečine je morala trpeti Marija, a ko jo sočutno pogledam, le skomigne z rameni. Da ni tako zelo bolelo, pove, jaz pa si mislim, da je predvsem zelo potrpežljiva ženica. In kaj je sledilo? »Tkivo na peti je odmrlo, iz rane je obilno tekel gnoj, hkrati pa je bil prisoten grozno neprijeten vonj. Jasno je bilo, da je stanje resno, zato smo mamo nemudoma odpeljali v bolnišnico, kjer sta bila načrtovana čiščenje in odstranitev odmrlih plasti. Potem pa je sledila prva pretresljiva informacija. Med oskrbo nekroze so namreč ugotovili, da je tkivo odmrlo vse do kosti. Ob tej ugotovitvi je bila mama deležna še enega šoka, zdravnica ji je povedala, da je stanje tako zelo napredovalo, da bo potrebna amputacija noge.«

Ko se zamajejo tla pod nogami.

Za nekaj trenutkov vse tri obmolknemo. Marijo že napol vprašam, kako se je takrat počutila, a ugotovim, da bi to zvenelo neumno. Kako pa se počuti človek, ko izve, da mu bodo odrezali nogo? No, kako? Najbrž tako, kot da bi dobil močno brco v trebuh. Skoraj zagotovo pa glavo objame vrtoglavica. »Šok, šok je bil to,« resno pove, Vlasta pa razloži, da je bila za mamo najava amputacije tako zelo stresna, da je izgubila zavest. »Potem se je osebje ukvarjalo s stabilizacijo njenih življenjskih znakov, tako da postopka odstranjevanja odmrlega tkiva niso speljali do konca.«

Osebni arhiv
Tam, kjer je tkivo odmrlo do kosti, je danes le še plitka zatrdlina v velikosti kovanca.

Pa zdravljenje, se o tem niso več pogovarjali? »No, jaz sem se. Vsi smo bili v šoku, ampak tega, da ji bodo odrezali nogo, in to celo pod kolenom, nisem želela kar sprejeti. Še posebej nenavadno se mi je zdelo, da so se za poseg odločili, še preden bi situacijo skušali rešiti,« razloži stisko Vlasta, ki se je zatem podala v iskanje informacij o oskrbi in zdravljenju nekroz. Ker je bilo v vsakem gradivu, ki ga je našla, navedeno, da je za uspešno sanacijo nujno čiščenje odmrlega tkiva, se je znova obrnila na zdravnico in prosila, naj ponovijo postopek čiščenja, ki je bil prekinjen zaradi mamine izgube zavesti. In kakšen odgovor je prejela? »Zdravnica je dejala, da nima smisla, saj je amputacija že predvidena. Pa opomnila me je, da nisem zdravnik, ampak frizer.«

Vlasta opustila standardno oskrbo rane

Čeprav se je zdelo, da je bitka za mamino nogo izgubljena, se Vlasta s to mislijo ni sprijaznila. Sklenila je, da se bo usmerila v učenje oskrbe nekroz in iskanja sodobnejših pripomočkov za nego ran. »Ker se v javnem zdravstvu uporabljajo pretežno osnovni pripomočki, sem iskala učinkovitejše pristope, hkrati pa sem se intenzivneje posvetila negi. Glede na to, da je bila predvidena amputacija, nisva imeli česa izgubiti, in tako sem se lotila sanacije s sodobnimi oblogami za rane, ki sem jih kupila v trgovini z medicinskimi pripomočki. Obloge v obliki 'penic' so me prepričale zaradi številnih funkcij, s katerimi vplivajo na rano, in razlika se je pokazala takoj, že prvi dan. Ker postopek, po katerem so delali dotlej, ni prinesel izboljšanja, se mi je zdelo, da moram nekaj spremeniti. In sem,« pokima in na mizo položi paket sterilnih oblog za rane oziroma penic PolyMem, kot jih imenuje sama.

Ob tem razloži, da se je oskrbela s potrebnimi medicinskimi pripomočki ter se lotila postopnega čiščenja in odstranjevanja odmrlega tkiva. Ko se s pogledom ustavim na fotografijah, stisne ustnice, a ne reče ničesar. Jasno mi je, da delo ni bilo lahko, da mora imeti človek za takšno oskrbo dober želodec in mirno roko, hkrati pa vidim še nekaj  – za Vlasto so njeni občutki povsem nepomembni, za svojo mamo bi namreč naredila vse. To ve tudi Marija, ki med pogovorom rahlo sključeno sedi ob hčerki in tiho spremlja dogajanje. Včasih se zdi, da z mislimi odtava, a se hip zatem vrne k nama in z otroškim pogledom znova zastrmi v hčerko. Ponosna je nanjo.

O tem, kako je Vlasti uspelo mamo rešiti pred že predvideno amputacijo noge, si lahko preberete v reviji Jana,  št. 50, 12. december, 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!