Danes 42-letna Manca je bodočega moža spoznala zelo mlada, pri šestnajstih. Neizkušena v ljubezni se ni menila za opozorilne znake – še posebej, ker je mož svojo ljubosumnost blažil z izrazi nežnosti in pozornosti. Tako je sprejemala vse več omejitev, in ko ji je preprosto določil, da ne bo več imela lastnega mobilnika, temveč bosta oba uporabljala istega, ni v tem videla ničesar spornega. Ker je to po lastnih besedah storil iz ljubezni.
Nikoli je ni udaril, zato pa jo je na vsakem koraku omejeval, ji uničeval samozavest in prepovedoval misliti z lastno glavo. »Psihično in ekonomsko nasilje pa je bilo zelo intenzivno, saj mi ni dovolil, da bi se zaposlila,« je v knjigi V njeni koži izpovedala Manca. Ko sta odprla skupno podjetje, se je soprog kar sam imenoval za direktorja, ženi pa ni plačeval niti prispevkov – zato ima danes Manca uradno komaj štiri leta delovne dobe. Skozi leta si je počasi morala priznati, da ljubezen ni to, kar pričakuješ pri šestnajstih. In da jo zakon uničuje.
»Bila sem mu podrejena. Glede vsega. Tako glede spolnosti, kuhanja, obnašanja, tuširanja – česar koli. Vse sem morala narediti tako, kot je želel on. Ničesar nisem naredila prav.« Ko je bila noseča z drugo hčerko, je izvedela, da jo mož vara; ko je bila v porodnišnici, se je on še kar dobival z ljubico. Začel je sanjariti o trojčkih in svingerskih orgijah, in to je bilo za Manco preveč. Velikokrat je pomislila na samomor, a si je zaradi hčerk vedno znova premislila.
Rodila mu je še tretjega otroka – ne da bi še kaj dosti čutila, ne da bi posebej premišljevala. »Zadnjih pet let nisem mogla več niti jokati, bila sem njegova lutka, nič me ni več presenetilo, vse se mi je zdelo samoumevno.« Pri 33 je padla v hudo depresijo, začela se je tolažiti s hrano, večkrat je od strahu padla v nezavest. Iz brezna jo je potegnil ogled meditacije neke znane Slovenke. Skozi njeno zgodbo je Manca spoznala, da ji ni treba vztrajati v sprevrženem zakonu; po obisku njenega seminarja se je odločila za ločitev.
Po razvezi si je na vrat na nos našla novega partnerja; z njim se je zapletla zgolj zato, da je imela razlog, da se oddalji od bivšega moža. Posledice so bile predvidljive – drugi partner se je izkazal za kopijo prvega, le da je bil še nasilnejši. Tudi on je že na začetku zveze prevzel nadzor nad njenim mobilnikom in pregledoval njene klice. Dosegel je, da mu je zaupala svoje geslo za Facebook, in iz nabora njenih spletnih prijateljev odstranil vse moške. Danes ga Manca opisuje kot izjemnega manipulatorja in samovšečneža, ki se ima za boljšega od vseh – še en tipičen narcis. V nasprotju z njenim bivšim možem pa je tudi dvignil roko nad njo.
Ko je za neko novo leto želela po zabavi iti malo zase na sprehod, mu je ljubosumje povsem omračilo pamet: »Takrat me je prvič prijel za vrat in začel vleči za majico, govoril je: 'Marš, prasica debela, te bom tako usekal po gobcu, da se boš krvavo useknila.' Takrat me je prvič pljunil v obraz.« Nekoč jo je sredi poletja med vožnjo vrgel iz avta in pustil, da je po najhujši vročini brez vode prepešačila 15 kilometrov – ko je izčrpana prispela domov, jo je obtožil, da se je »kurbala«. Toda najhujše je šele prihajalo.
Neko poletje so bili s poslovnimi partnerji na morju v tujini. Tedaj je pijan kot klada z Manco v avtu zapeljal z makadama in na pečinah popolnoma razbil vozilo. In to zgolj zato, ker ga je vprašala, ali je vse v redu. Ponorel je in jo premikastil do nezavesti – tepel jo je, brcal po vsem telesu, ji pljuval v obraz. Zraven pa se drl, kako jo ljubi. Ko so prišli policisti, jim je skušal natveziti, da se je poškodovala v prometni nesreči. Niso mu verjeli, toda Manca je molčala.
Mesec dni po »nesreči« jo je pretepel pred očmi svoje družine – ta si je po pilatovsko umila roke in se umaknila. Manca je bila preveč prestrašena, da bi se umaknila še ona; nasilnež ji je zatrdil, da jo bo našel, kamorkoli bi šla. In potem ... »Da bo pozvonil na vrata, mi nastavil pištolo na čelo in me ustrelil. 'In kri ti bo tekla po obrazu, po nosu, in če boš imela koga, bom ustrelil še njega. In mlatil ga bom v vajini krvi.' To je govoril s takšno strastjo, prav žarel je, ko je to govoril.« Toda Mančina želja po življenju je le premagala strah. Končno je nekoč poklicala policijo; policisti so jo pospremili v krizni center. »Po dveh letih sem končno spala na varnem!« je bila olajšana. Toda posledice so ostale – preganjavica, panika in tesnoba se niso polegle vse do danes, leto dni pozneje; vse kaže, da so leta življenja v nasilju Manci pustila postravmatsko stresno motnjo. Zdaj je v varni hiši, nekdanji partner pa je dobil sodno prepoved približevanja.
In naj se sliši še tako nenavadno, že dolgo ni bila tako srečna, kot je v varni hiši. Hodi na psihoterapijo, Društvo SOS telefon ji pomaga z majhno žepnino, s preostalimi stanovalkami gre celo na kakšen piknik, kosilo ali predstavo, »fenomenalno se razumemo in si pomagamo«. Ženskam, ki trpijo v nasilnih odnosih, pa sporoča: »Ni vredno, da ostaneš, ker obljube, ki jih dajo, tudi hitro pozabijo. Te pretepejo, izkoristijo in potem ti rečejo, da so to naredili zato, ker si zanje na prvem mestu, da ti želijo pomagati, da te ljubijo. NE NASEDAJTE! Oni se ne bodo spremenili, me se moramo spremeniti. In reči hvala lepa, imela sva lepe trenutke, zdaj pa je konec. Pojdi, samo pojdi stran od njega, ne ostajaj, samo sebe uničuješ.«
Grozil mi je, da me bo posilil, polil z bencinom, razkosal in vrgel v kislino.
Petdesetletna Rubina je visoko izobražena ženska z odgovorno službo, svetovljanka, ki je delala v Nemčiji in prepotovala dobršen del Južne Amerike. Povsod, kamor je šla po svetu, je srečevala dobre in zaupanja vredne ljudi – šele v lastni domovini je dobesedno na cesti spoznala moškega, o katerem danes pravi, da bi lahko bil lik iz grozljivke. Spoznala ga je, ko ji je leta 2004 na parkirišču za brisalec zataknil listek s svojo telefonsko številko; poklicala je in se kmalu znašla v razmerju z moškim iz Hrvaške.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 12. december, 2023.
