Zgodbe

V Hudi luknji straši: Štoparka, ki izginja

Jelka Sežun, jelka.sezun@jana.si
7. 11. 2023, 07.00
Posodobljeno: 8. 11. 2023, 09.16
Deli članek:

Ne bi se dalo reči, da je plašna ženska, pravzaprav je pretežno neustrašna, toda kadar se z avtom znajde na predelu ceste med Velenjem in Mislinjo, v soteski, ki ji pravijo Huda luknja, »pohodim plin, čeprav je zelo ovinkasto«, prizna. K njej še nikoli ni prisedel duh štoparke, ki mu pravijo »bela ženska«, ampak nikoli ne veš …

Shutterstock
Stare legende o vilah so zdaj izpodrinile zgodbe o v belo (ali morda črno) odeti avtoštoparki.

Različic je toliko, kolikor je ljudi, ki zgodbo pripovedujejo, ampak v grobih obrisih gre takole: k voznikom, ki pretežno ponoči – eni pravijo po deseti zvečer, drugi trdijo, da šele po polnoči – vozijo skozi sotesko, včasih v avto prisede mlada ženska. Nihče je ne zna dobro opisati, povedati vedo le to, da je vsa v belem. Ali v črnem, kakor kdaj. Včasih se prikaže kot avtoštoparka, spet drugič se kar nenadoma pojavi v avtu, ne da bi voznik ustavljal, v vsakem primeru pa čez čas kar med vožnjo nenadoma izgine.

Eksplozivne zgodbe

Tole z imenom se majčkeno zaplete – Huda luknja ni le soteska, je tudi ime jame, pa jamskega sistema in tudi naravnega rezervata Huda luknja, Špehovka, Pilanca.

Tisnik, 786 metrov visok hrib, v svojem osrčju skriva jamski sistem, več povezanih jam. Okrog deset naj bi jih bilo, največja od njih pa je Huda luknja. V jamah že od pamtiveka domujejo bajeslovna bitja – še preden je bila skozi sotesko zgrajena cesta, so ljudje šepetali, da so tam »bele žene« (vile za vas), pa pozoji (ogenj bruhajoči zmaji), ki so pastircem ovce kradli. Zadnjega svojega rodu so menda ubili delavci, ki so v soteski gradili cesto, ko je neprevidno skočil mednje. Vile, ki naj bi domovale v »Babjih luknah«, se pravi v jamah, so bile prijaznejše in so kmetom pomagale z nasveti. Za vilami so prišli razbojniki, ti niso bili nič bajeslovni, temveč čisto konkretni, je pa tudi o njih veliko zgodb in legend. Ropali so bogate trgovce, ki so potovali skozi sotesko – pot skoznjo naj bi obstajala že v rimskih časih, le da ni nujno potekala tam, kjer je danes cesta, pravzaprav sploh ne vedo, kje je potekala. Da skozi sotesko prihajajo morebitne žrtve, je tolovajem z dimom sporočala neka pastirica. Jim je moralo kar dobro iti, razbojnikom, saj naj bi tolpa nazadnje štela kar osemdeset mož in enega fantiča. Kakšnih tristo let je že od tega in takrat naj bi soteska tudi dobila svoje ime. Razbojnike so slednjič okoliški graščaki polovili in obesili, fantiču so pa prizanesli in je pozneje postal duhovnik. Na dan usmrtitve razbojnikov je bilo strahovito neurje in je voda zalila ves roparski plen v Špehovi jami, kjer je bil skrit. Potopljeni zaklad še dandanes čuva duša roparskega kolovodje – in bo morala to početi, vse dokler ne bodo naropane dragocenosti najdene in vrnjene. Arheološka izkopavanja so v jamah odkrila kosti in zobe jamskega medveda, črepinje, kameno in koščeno orodje, pa bodala in zaponke. A nobenega zaklada.

Resničen je tudi puščavnik Valentin (1901–1936, Podstenšek se je pisal), a tudi njegova zgodba počasi prerašča v legendo. Menda je bil gozdni čuvaj na nekem gradu in je previsoko meril, zagledal se je namreč v graščakovo hčer. In ona vanj, ampak graščaku seveda ni bilo prav in je to več kot očitno pokazal, ko je ustrelil proti mlademu paru, vendar je nekam slabo meril in po nesreči ubil svojo hčer. Nesrečni Valentin je postal duhovnik in pozneje puščavnik, ki se je priselil v Hudo luknjo in pred vhodom zgradil kapelico. Pesmi je pisal in prirejal verske shode, ki so bili dobro obiskani in pri okoliškem prebivalstvu precej priljubljeni. Ni se dobro končalo, leta v jami so mu prinesla hudo revmo, zato se je moral odseliti. Med drugo svetovno vojno so se v soteski spopadali partizani, Nemci in ustaši, ena vojna pozneje, tista za osamosvojitev Slovenije, naj bi pa po umetnih rovih v soteski pustila kupe razstreliva, ki bo, če eksplodira, porušilo sotesko. In le kam naj potem gre bela žena?

Shutterstock
Njenega obraza ne zna opisati nihče, ampak je seveda razumljivo, da se majčkeno vznemiriš, ko v vzvratnem ogledalu nenadoma zagledaš slepo potnico.

Duhovi ne marajo javnih prevoznih sredstev

Stare legende o vilah so zdaj izpodrinile zgodbe o v belo (ali morda črno) odeti avtoštoparki, ki lahko tudi ni avtoštoparka, lahko stoji ob cesti ali na cesti, ki je dobrohotna ali pa nevarna. In ja, enkrat naj bi se peljala tudi z avtobusom, pa ji ni bilo všeč, se zdi, ker po tistem ni bilo več nobenih poročil o duhu na avtobusu.

Leta 2009 je za zdaj-jo-vidiš-zdaj-je-ne-vidiš avtoštoparko izvedel etnolog in folklorist Ambrož Kvartič, po rodu iz Velenja, ki ga je stvar tako zanimala, da se je lotil raziskav in je ugotovitve leta 2011 zapisal v članku V Hudi luknji straši! »Splošna in splošno znana različica zgodbe o prikazni v Hudi luknji z enakimi ključnimi detajli preprosto ne obstaja,« ugotavlja. Bo že vedel, saj je v njegovi raziskavi sodelovalo kar 74 informatorjev. Samo ena stalnica je, pravi: vedno gre za žensko.

Zapuščena nevesta? Približno polovica pripovedovalcev zatrjuje, da je bila prikazen oblečena v belo – po eni navedbi celo v poročno obleko z rokavicami do komolca in tančico na glavi – druga pa, da je bila v črnem. Njenega obraza ne zna opisati nihče, ampak je seveda razumljivo, da se majčkeno vznemiriš, ko v vzvratnem ogledalu nenadoma zagledaš slepo potnico, le kdo bo takrat opazoval poteze njenega obraza?

Tudi o tem, ali je srečanje nevarno, se pripovedi razlikujejo – medtem ko eni trdijo, da jih je bela prikazen varovala med vožnjo po nevarnem odseku in je potem izginila, drugi menijo, da je bila neškodljiva, da jim ni ne pomagala niti jih ni ogrožala, tretja skupina pa pravi, da je srečanje z avtoštoparko lahko nevarno, morda celo usodno. Da voznikom kaže, kod naj peljejo, in jih tako spravi s ceste, verjamejo. Ali pa v šoku zapeljejo s ceste, ko jo nenadoma ugledajo v avtu.

Včasih jo je menda videti ob cesti, ali kar je še huje ...

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 7. november 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!