Kaj je pogum?
Slavnostna govornica na prireditvi je bila letos predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Govor smo zapisali v celoti, izpustili smo samo poimensko naštevanje kandidatk.
»Spominjam se, da sem pred časom stopila točno v teh čevljih na neki drug oder. Takrat se mi niti sanjalo ni, kako slavni bodo postali. V veliko čast mi je, spoštovane, drage nominiranke, nagovoriti izjemne dame, ki dominirate vsaka na svojem področju in s svojim delom in osebnostjo dnevno puščate neizbrisno sled v družbi. Organizator dogodka je zapisal, da je med goro prispelih predlogov izbral prav vas, spoštovane kandidatke, kar pomeni, da je ne glede na to, katera med vami bo danes sprejela ta prestižni naslov, prav vsaka izmed vas Slovenka leta. … Vsaka od vas posebna, unikatna, vsaka od vas ženska, ki izstopa iz okvirjev in na svoj način oblikuje življenje celotne skupnosti.
Ženske smo danes v družbi enakopravne. Ne samo to, smo gonilo razvoja na vseh področjih družbenega delovanja in že dolgo ni skrivnost, da premikamo meje, segamo po zvezdah in le redkokatero zgrešimo. Naš boj za priznanje in enakopravnost je bil v preteklosti trd in neizprosen in še vedno ni končan. Morda nikoli ne bo. Hvaležna sem, da živimo v času in v delu sveta, kjer sem kot ženska lahko svobodna. Da lahko hodim po cesti sama. Da mi ni treba pokrivati glave in mi veter mrši lase. Da lahko odidem iz razmerja, če želim. Da lahko hodim v službo in zastopam svoja lastna stališča. Da imam dostop do knjig in informacij. Da se lahko sama odločam, ali bom imela in kdaj bom imela otroke. Da me nihče ne gleda postrani, če ne skuham kosila. Da mi je dovoljeno prositi za pomoč. Da lahko razmišljam, da lahko ljubim in da lahko odkrivam svet.
Vse to mi je dovoljeno, ker sem ženska – pa vendar: v TEM času in v TEM delu sveta. In zelo dobro se tega zavedam. Ravno zato bom še naprej vztrajala in hodila v rdečih čevljih – za vse tiste ženske, ki niso živele v tem času, in za vse tiste ženske, ki ne živijo v TEM delu sveta. Za vse ženske, ki se še vedno borijo, da lahko pokažejo svoj obraz. Za vse ženske, ki so potisnjene na rob družbe. Za vse ženske, ki želijo postati gasilke, kriminalistke, modne oblikovalke, biologinje, predavateljice, deskarke na snegu, okoljevarstvenice, novinarke, muzikologinje, dirigentke, kiparke, prevajalke in igralke. Za vse ženske, ki si želijo biti svobodne. Kot je rekla Simone de Beauvoir, ženska se ne rodi kot ženska, ampak ženska postane.
Lansko leto, ko je naziv Slovenke leta zasluženo prejela ga. Nika Kovač, je govornik, bivši predsednik računskega sodišča, g. Tomaž Vesel na koncu svojega slavnostnega govora takratnim nominirankam oziroma vsem ženskam dejal: bodite pogumne, naučite tudi nas moške tega poguma. Sprašujem se, ali lahko ženske naučimo moške tega poguma. Je pogum, da se ženske borimo za enakopravnost? Je pogum, da se ženske ne uklonimo, ko po nas padajo težke besede, ki pogosto merijo na okoliščine, na katere težko ali pa sploh ne moremo vplivati? Ali je pogum, da ženske pokažemo, da nam je hudo, da smo razočarane, da žalujemo? Je pogum, da smo jezne? Je pogum, da ženske vztrajamo, dokler nam stvari dobesedno ne razpadejo pred očmi? Je pogum, da smo zveste? Je pogum, da živimo tudi takrat, ko bi najraje umrle ali pa vsaj za trenutek zaprle oči in si predstavljale, da je svet lep, brez sovraštva, nasilja in revščine? Je pogum, da si upamo biti na vrhu in kljub oviram, ki jih postavljate pred nas, vodimo svet? Je pogum, da zmoremo biti tudi na dnu in sprejemati udarce? Je pogum, da želimo, da nas sprejmete takšne, kakršne smo? Če je to pogum, dragi moški, potem ga bomo z veseljem delile z vami. Ne vem pa, ali ste pripravljeni sprejeti tak pogum, ki s seboj prinese enako mero odgovornosti. Dragi moški, ste pripravljeni obuti take čevlje? Res so živo rdeči in z zelo visoko peto – ampak tiščijo in zaradi njih lahko zelo bolijo noge.
Spoštovane nominiranke, spoštovane Slovenke leta, želim vam, da z vsem svojim bistvom nadalje navdihujete svoje kolegice, prijateljice, znanke in vse nas. Nikoli ni preveč navdiha in vizije za naprej. Časi, v katerih živimo, predstavljajo izzive na vseh področjih. Soočanje s tem, da na eni strani beležimo presežke, na drugi pa gledamo pomanjkanje, gotovo ni nekaj, na kar bi lahko bili ponosni. Zato je vaša nominacija poleg izjemne časti tudi obveza, da s svojim delom in zgledom zasledujete pot svetlobe, pot pravičnosti in pot solidarnosti. Bodite še naprej nezlomljive, kajti močna ženska se ne zlomi. Nobena veja ni dovolj težka, da bi jo upognila ali celo prelomila. Ob vsakem padcu, pa naj bo še tako hud in boleč, vstane in gre naprej.
Hvaležna sem, da sem danes vaša govornica in sogovornica, in to si želim tudi v prihodnje. Ker vem, da bomo skupaj lahko premaknile kakšno prepreko več, pa čeprav preprek nikoli ne zmanjka. Pa vendar bo naš skupni pogled usmerjen v prihodnost. In tako bomo dosegli uspeh, ki bo blagodejen in koristen za celotno družbo.
Danes vam želim obilo veselja in upravičeno vznesenega praznovanja, ki si ga vsekakor zaslužite. Hvala.
»Gotovo je ta čas izjemen tudi po tem, da ponuja nekatere druge priložnosti, te priložnosti bodo kmalu na voljo v različnih oblikah, kjer bo mogoče, da ženske prevzamejo več oblasti, več pooblastil in pokažejo tudi več poguma. ... Bodite pogumne in naučite tudi nas moške tega poguma!«
Iz govora lanskega slavnostnega govornika Tomaža Vesela, ki kaže tudi na to, da ima gospod odlično delujočo kristalno kroglo.
Še naprej bom ostala takšna, kot sem
Podelitev se je zaključila z govorom nove Slovenke leta, igralke Milene Zupančič.
Najprej hvala vsem, ki ste mi dodelili ta res častni naslov. Zahvaljujem se s spoštovanjem do mnogih Slovenk, ki bi si ta naziv tudi zaslužile.
Slovenka sem bila, Slovenka sem in Slovenka bom, dokler me bo usoda pustila med vami. Res je, skoraj polovico svojega življenja sem preživela v državi z drugačnim imenom, ko smo izobešali drugačne zastave, prepevali drugo himno, ampak veliko sem potovala in delala izven meja Slovenije, vedno pa sem ostala in bila Slovenka – tako so me tudi sprejemali – zato ker sem se sama tako počutila in tako obnašala. Veliko smo prepotovali s predstavami po vsem svetu, na odrih smo vedno govorili v slovenskem jeziku in publika nas je poslušala s spoštovanjem. Najbrž zato, ker smo ga igralci govorili iskreno, s spoštovanjem in ljubeznijo. Vedenje, da je slovenščina, čeprav jo na svetu govori le peščica ljudi, biser med biseri, naj nam da zadosti samozavesti in samospoštovanja. Brez nje bi doživeli genocid, ne da bi nas poklali ali pregnali z domov. V času globalizacije je seveda nujno, da govorimo čim več tujih jezikov, da lahko komuniciramo povsod in z vsakim, doma pa bi si vendarle želela napisov nad hoteli, lokali in ustanovami v slovenskem jeziku.
Tudi Slovenke bodimo samozavestne in samospoštovane prav zato, ker smo številčno majhen delček človeštva, dragocen in redek biser med biseri. Že Prešeren je zapisal: Bog živi vas, Slovenke, prelepe žlahtne rožice! Jaz bi rekla predvsem žlahtne. Nobena družba naj ne odriva žensk od ustvarjalnega dela in odločanja. Že nekdanja izraelska predsednica Golda Meir je nekoč rekla: Da so ženske boljše od moških, ne morem reči, ampak zagotovo niso slabše.
Nepravične smo, če govorimo, da so pri nas ženske zapostavljene – zelo veliko jih je na vodilnih položajih, v gledališčih, umetniških in socialnih ustanovah, podjetjih, v politiki; so uspešne podjetnice, športnice, imajo pomembne vloge v sodstvu, zdravstvu. Res pa je, da se še vedno kdaj zgodijo krivice na račun žensk, in takrat moramo zelo odločno nastopiti, da se krivice popravijo, da se storilci kaznujejo. Dvomim, da bi lahko kdaj prišlo do popolne izenačenosti med moškim in žensko – to sta dve različni naravi. Mislim, da smo ženske vendarle močnejše, vzdržljivejše, hitreje in subtilneje zaznamo vse sovražnosti, nestrpnosti. Poleg tega pa nam je narava dala nekaj najpomembnejšega – maternico, ki je posoda za nove otroke, moške in ženske. V fizični moči nas moški v večini prekašajo, pa vendar smo v glavnem ženske tiste, ki smo sposobne vse življenje opravljati dvojno delo: službeno in delo doma, ki je velikokrat še zahtevnejše. V tem delu neenakopravnosti pa imamo še veliko opraviti.
Rada bi spomnila, da malo večkrat pomislimo na usodo ogromnega števila žensk po svetu, ki so popolnoma brez vseh pravic. Najprej so last očeta, ko jo ta po navadi proda v zakon, postane last moža. Oboji pa lahko z njimi počno, kar se jim zahoče. Po svetu sem videla dežele, ki so me očarale s svojo lepoto, a ljubiti ne bi mogla nobene. Da, tujo deželo občudujemo, svojo pa ljubimo. Zato me to, da cvetoče travnike in gozdove zamenjujejo industrijske cone, trgovski centri, asfalt, boli. Ne želim si, da bi naši zanamci bistre reke, zelene gozdove, cvetoče travnike poznali le iz pripovedovanja svojih babic in dedkov.
Samo še besedo o mojih strahovih in dvomih: ali nas čaka srečno in zadovoljno življenje ob uvajanju tako imenovanega napredka – vse po spletu in pametnih telefonih? Delo na domu, šolanje na daljavo, zdravljenje po spletu, obiski gledališč, koncertov, virtualna druženja in praznovanja. Upam, da nas ne čaka takšna prihodnost, ko bo računalnik naša edina družba, sodelavec in pomočnik. Ali počasi prihaja čas brez čustev, takšnih ali drugačnih?
Še naprej bom ostala takšna, kot sem. Moje odkrite podpore bo deležen vsakdo takrat, ko bodo njegove odločitve v dobro vseh in ne le v dobro politične ali katere druge elite. Še naprej bom nasprotovala oboroževanju, vojaškim zvezam in vojnam. V resnici ne vemo nič o načrtih, ki se kujejo v velikih centrih moči, nimamo prav nobenega vpliva in odločanja, a smo nehote vključeni vanje. Nasprotujem tistim, ki jim je zlo mračni predmet poželenja. Zlo pa je vsaka vojna. Nihče ne ve, kje se lahko ustavi in kakšni obrati lahko sledijo. Žrtve smo pa vsi. Hvala lepa!
Prispevek je bil objavljen v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
