Bodite skrajno previdni, v možgane vam skušajo pogledati – in oprema za to ni več stvar strašljive prihodnosti, temveč je že tu, v naših ušesih, na naših zapestjih. Od nas je odvisno, ali bomo drugim dovolili vstop v svojo glavo. Njihovi nameni namreč niso nujno dobri. Bedarija? Terorija zarote? Samo na prvi pogled, potem postane pa pretežno grozljivo.
Vstop v mojo glavo strogo prepovedan!
Če še ne veste, kaj je »cognitive liberty«, miselna svoboda, svoboda misli, tako nekako, potem je približno zdajle čas, da se s tem pojmom seznanite. Ker je zelo pomemben in ker se bodo okrog tega že zelo kmalu vnemale razgrete debate. In ker jo, namreč svobodo misli, utegnemo že kmalu izgubiti, če ne bomo pravočasno poskrbeli, da jo zavarujemo z zakoni.
Bomo pojasnili, seveda bomo, ampak najprej bomo z nekaj potezami naslikali ozadje.
Nekaj vam kuka v možgane
Nedolgo tega so imeli v švicarskem Davosu gospodarji sveta – superuspešni, superslavni, superbogati, supervplivni ljudje – spet svoj tradicionalni večdnevni žur, Svetovni ekonomski forum (WEF), na katerem pojejo, jedo, plešejo in se zabavajo, vmes se pa malce pomenijo o svetovnih zadevah. V okviru foruma je bilo letos tudi kratko predavanje z naslovom Are you ready for brain transparency?, ali ste pripravljeni na transparentnost možganov. V manj kot pol ure je predavateljica Nita A. Farahany, futurologinja in strokovnjakinja za pravno etiko (to so načela, ki jih morajo upoštevati – no, ki naj bi jih upoštevali – pravniki) z univerze Duke pošteno prestrašila svoje poslušalce.
Ni bilo težko, pokazala jim je animiran filmček, ki prikazuje žensko za službenim računalnikom. Njeni šefi vedo, kaj razmišlja, kaj čuti, kdaj zares dela, kdaj pa ji misli uhajajo k postavnemu sodelavcu, čeprav je to prepovedano. Seveda bi lahko risanko odpravili kot še eno domišljijsko distopijo, ampak tole je bilo tisto, kar je poslušalce zares zgrozilo: oprema za to že obstaja, je rekla predavateljica. To niso čipi v možganih ali elektrode na glavi, ne, to so »wearable devices«, nosljive stvari, je povedala – kapa s senzorji, naglavni trak, ročna ura, slušalke …, ki merijo možgansko aktivnost in pošiljajo podatke naprej računalniku, ki jih dekodira. Na videz niso nič drugačni od navadne kape, navadnega traku, navadne ure.
Vse, kar mislimo, vse, kar čutimo, so samo podatki. In te se da dešifrirati in prebrati. Kakšna grozna misel.
Veliki brat je zamenjal službo
Že zdaj nam torej lahko pogledajo v glavo – če seveda pristanemo na nošenje naprav, ki nam berejo misli, tako rekoč – in precej dobro vedo, kaj razmišljamo, kaj čutimo, trdi Farahanyjeva. Nobena naprava (še) ni sposobna razbrati kompleksnega razmišljanja, prevpraševanje o smislu življenja, na primer, je še vedno varno spravljeno v lastni glavi in ni na vpogled nikomur drugemu, preprostejše stvari, recimo naslajanje nad sodelavci, vam pa že znajo prebrati iz možganov. In tudi kodo PIN, menda – če pomislite na svoje bančno geslo, se to že da dešifrirati.
Nalašč sem se osredotočila na dobre plati, je rekla futurologinja, da ne boste že takoj začeli vpiti, prepovejte to! – ob fotografiji prevrnjenega tovornjaka je razložila, da se je voznik dolgo pot odločil prevoziti brez počitka, potem se je pa končalo, kot se je končalo, namreč slabo. Če pa bi si možakar nataknil tisto kapo s senzorji, bi njegovi šefi daleč stran prepoznali njegovo namero in mu jo preprečili. Po vsem svetu je že okrog 1.500 družb, ki svojim uslužbencem kukajo v možgane in iščejo utrujenost. Pa najbrž še kaj. Ja, vedno je kakšen hakeljc.
Vabimo vas, da si celoten prispevek preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
