Kandidatka za Slovenko leta: Pomoč z glasbo, ne z orožjem

»Ne morem se bojevati z orožjem, lahko pa igramo glasbo,« je že večkrat izjavila Živa Ploj Peršuh, ena naših najbolj nadarjenih, priznanih in vsestranskih slovenskih dirigentk.

Živa Ploj Peršuh je tudi pogumna, odločna in nadvse srčna ženska, saj je že dva tedna po začetku vojne v Ukrajini na prošnjo Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine pomagala iz najhujšega pekla mladim ukrajinskim glasbenikom, in to brez vsakršne državne pomoči.

»Nikogar nisem osebno poznala, a njihova usoda me je pretresla v dno duše.« V Slovenijo je pripeljala 142 oseb, mladih ukrajinskih glasbenikov in njihovih družinskih članov, starih med pet in 82 let. Med njimi je bilo tudi 14 mladoletnih otrok brez spremljevalcev, zato sta postala njihova začasna skrbnika, tako rekoč nadomestna starša, kar Živa Ploj Peršuh in njen mož Tomo.

Po mlade glasbenike sta iz Ljubljane poslala dva avtobusa že 6. marca. Ker vsi štirje šoferji niso govorili tujih jezikov, je šel z njimi njun prijatelj, znani humanitarni aktivist Uroš Dokl. »Imel je veliko srečo, saj je na meji v Zahonyju srečal novinarja Boštjana Videmška in fotografa Jureta Eržena. Pomagala sta jim iskati glasbenike za prevoz v Slovenijo.« Zakonca Ploj Peršuh pa sta v tem času po spletu in prenosnih telefonih akcijo usklajevala od doma.

Sogovornica mi zaupa, da bi rada v našo državo pripeljala še 40 mladih ukrajinskih glasbenikov. To bo storila, če se bosta naše in ukrajinsko zunanje ministrstvo s tem strinjali.

Sicer pa že vsi mladi glasbeniki in njihove mame ali drugi spremljevalci, ki sta jih k nam pripeljala lani, dobro govorijo slovensko ter se veselijo življenja v miru in muziciranja. »Mislim, da bi njihovim mamam, ki so zdravnice, arhitektke, profesorice itd., naša država lahko ponudila kakšno delo, saj bi bile rade koristne.«

Orkester Ukrajincev in Ukrajink Mladi za prihodnost

Enakopravni v Sloveniji

Živa Ploj Peršuh še vedno skrbi, da se vsi, predvsem pa mladi glasbeniki, počutijo kot enakopravni člani naše družbe, ne kot begunci. Najprej je poskrbela za njihovo namestitev, pozneje še za to, da prejemajo finančno pomoč, nudila jim je psihološko podporo in še veliko najrazličnejše pomoči pri urejanju birokracije. To še vedno počne.

Predvsem pa skrbi za njihovo brezplačno glasbeno izobraževanje, pomaga pri vpisovanju otrok v osnovne in srednje šole ter opravljanju sprejemnih izpitov za vpis na univerzo.

Skrbnika otrok

Nekaj otrok, katerih skrbnika sta bila, je že zapustilo njuno »gnezdo«. Eni so postali polnoletni ali so šli k drugim družinam, drugi so odpotovali v druge države, nekaj se jih je vrnilo domov, ko so izvedeli, da so jim, denimo, zboleli stari starši ali so njihovi sorojenci ostali sami sredi vojne vihre itd. »Sedaj se trudimo, da bi tisti, ki želijo in živijo na vojnem območju, lahko prišli nazaj.« A imajo težave, saj fantje, mlajši od 16 let, ne smejo več zapustiti Ukrajine.

Hkrati je prepričana, da azilna hiša ni primerna za nadarjene glasbenike. Zakaj? Ker tam ne morejo na vaje orkestra, tam ni glasbenih učiteljev za talente, tam ni prostora, da bi vadili vsak dan. »Oni pa bi brez glasbe, ki je njihov svetli žarek normalnosti v njihovih dušah, padli v depresijo.«

Mladi za prihodnost imajo za seboj že več kot 50 nastopov v Sloveniji in na tujem.

Pomagata štirim fantom

Tako sedaj skrbita le še za štiri najstnike: 15-letna Yehorja Staryka in Sašo Hrima ter 17-letnega Tarasa Kinaša (vsi trije igrajo trobento) in enako starega Nikito Bolšakova, ki je čelist. »Vsi štirje dopoldne obiskujejo slovenske srednje šole, se učijo inštrumentov, igrajo v orkestru, ki ga vodim, popoldne pa po Zoomu obiskujejo še ukrajinsko šolo, zato na srečo nimajo veliko časa za črne misli, čeprav jih zelo skrbi za domovino in so kdaj pa kdaj tudi otožni.« Izvem, da so bili na začetku vsi otroci nezaupljivi in zadržani, sedaj se odpirajo. Vedno si vzame čas, da jim prisluhne, jih stisne k sebi, da ne bi imeli občutka, da so samorastniki.

Seveda pa je treba vse ne le obleči in obuti, saj rastejo kot konoplje, temveč vsak dan tudi nahraniti, jim kupiti zvezke itd., očala, če slabo vidijo, dva od »njenih« fantov bi potrebovala tudi novo trobento.

Zato prosi vse, da darujejo, če lahko, na: ZAVOD SMO, Raičeva ulica 3, 2000 Maribor, transakcijski račun: SI56 6100 0002 6688 733, SWIFT BIC KODA: HDELSI22, sklic: UKRAJINA2023. Tako jim bodo lažje kupili nove inštrumente, čelistom in violinistom pa nove strune ter kakšno oblačilo.

Glasba za prihodnost

Po premisleku doda: »Glasba je tem mladim Ukrajincem in Ukrajinkam pomagala pri uspešni, a vseeno zahtevni in težavni vključitvi v naše okolje.«

Da bi pozabili na gorje v svoji domovini in lažje prenesli ločitev od doma, staršev, starih staršev, prijateljev, sošolcev itd., je takoj na začetku evakuacije ustanovila poseben orkester Music for the future (Glasba za prihodnost). Z njim so ukrajinski glasbeni talenti izvedli že več kot 50 koncertov po slovenskih krajih, v predsedniški palači, na Strateškem forumu Bled, v Križankah, Cankarjevem domu in SNG Maribor, pa tudi v Nemčiji, Avstriji ter na Hrvaškem.

BBC o Živi Ploj Peršuh

Evakuacijo orkestra in njegovo integracijo skozi glasbo so kot edinstven tovrsten projekt pripoznali tudi evropski mediji, še posebej britanski BBC, ta je o projektu naredil reportažo in več prispevkov ter z mladimi ukrajinskimi glasbeniki v Ljubljani preživel pet snemalnih dni.

Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.