Ljudje

Bruno na skrivaj pomagal bolnikom s težkimi diagnozami

Urška Krišelj Grubar
8. 2. 2023, 06.31
Deli članek:

Bruno Šimleša je 15 let in več delal kot prostovoljec na hematološkem in onkološkem oddelku. Nikomur ni povedal. Ženi včasih, da ima sestanek, ne pa, s kom se dobiva.

Saša Despot, Mediaspeed
Bruno Šimleša, terapevt in moški, ki joče

Potem pa se je v vse skupaj vmešala njegova soborka prostovoljka in ga predlagala za nagrado VAM zagrebškega združenja Sve za NJU, ki ponuja brezplačno psihološko pomoč obolelim za rakom. In tako je prišlo v javnost, da Bruno pomaga skrivaj,  z močno vero v holistični pristop k zdravljenju. Bolnikom pomaga razumeti, kako si lahko okrepijo duševnost in sami odločilno vplivajo na potek zdravljenja, da dojamejo, kako so lahko sami svoj zdravnik. V knjigi Kako (P)ostati zdrav, ki je krona Šimleševih knjig, izvemo med drugim, kaj je mladega Bruna toliko let gnalo in ga še žene, da čuti tako močno potrebo in željo po pomoči nemočnim, in kako jim lahko pomaga.

Izvemo, kaj se je vsa ta leta, posvečena sočloveku v stisku, naučil. Kako pomagati človeku, ki izve, da je prejel težko diagnozo, in kako svojcem v trenutkih, ko so čustva močna? Ko strah razžira in žalost preplavlja? Več tisoč ljudem je nudil oporo, jim prisluhnil in iskal poti, ki v teh rahlih, občutljivih trenutkih lajšajo stiske in negotovost. Bori se za to, da bi se zdravljenje prilagajalo posamezniku, da bi z roko v roki sodeloval tim strokovnjakov in bolniku predstavil možne poti zdravljenja, prilagojene prav njemu. O tem bo kot prvi nezdravnik predaval na uvodnem govoru na srečanju hrvaških onkologov čez dva meseca, kar si šteje v veliko čast. V Slovenijo rad pride.

Saša Despot, Mediaspeed
To je knjiga, ki sicer v naslovu nima besede ljubezen, a je knjiga o ljubezni.

Za obisk predavanja v hotelu One 66 sem se odločila zadnji hip. Časa za branje knjige pred tem nisem imela, sem jo pa z zanimanjem prebrala potem. V slovenščini je izšlo sedem Brunovih knjig. Spoznava, da imamo Slovenke predvsem nekaj več dela s potlačenimi čustvi kot malo bolj balkanizirane sosede Hrvatice. Zato nam priporoča, da bolj kažemo sredinec tistim, ki si to zaslužijo. Naj gre ven, kar je za ven. Zadrževanje čustev ne prinese nič dobrega.

»Če ugotovite, da nekega odnosa ne morete popraviti oziroma pozdraviti, ga je najbolje pokopati, preden bo njegova toksičnost pokopala vas.«

Njegove promocije knjig obiskovalci dobro izkoristijo in ga zasuvajo z vprašanji, ki jih tarejo. Zgodi se, da jih je kdo še posebej poln in bi ga rad imel kar zase, ampak Bruno je spreten tudi pri tem, da zna postaviti meje. To je še kako bistveno za (p)ostati zdrav. Ima res dober občutek za soljudi, v katere se potopi, naj bo skupina ali pa posameznik. Pred predavanjem sva imela pol ure za Jano. Povedala sem mu, da me je pri zahvalah, ki se jim avtorji globoko posvetijo na začetku knjige, pritegnilo ime Ljiljana Pranjič. V besedah, namenjenih njej, sem začutila močan čustveni naboj. Da gre za žensko, ki je na Bruna močno vplivala. Vprašala sem ga, kdo je. Povedal je, da je teden dni po izdaji knjigi za zmeraj odšla. In da je jokal kot dež. Tudi pred svojo ženo. Ki ni silila vanj, samo roko je dala na njegovo koleno in bila ob njem. Zanj. S polnim sprejetjem in veliko mero zrelosti. In potem stavek, ki je bil zapisan veliko pred to izkušnjo, dobi novo perspektivo, nove podtone, ki so vsi bistveni za melodijo ljubezni. »Ljudje, ki ljubijo, ljubezni nikoli ne omejijo le na en odnos. Ljudje, ki ljubijo, vedo, da ima ljubezen nešteto obrazov, in se odločajo za zveze z ljudmi, ki jih ljubijo. Tako sebe kot njih.« Ljiljana je bila njegova soborka prostovoljka, ki je, kot počne on, dajala vero in upanje tam, kjer ljudem zmanjka moči. Z njuno pomočjo so si tisoči okrepili duševnost. Da so mislili lepe reči, kar močno vpliva na zdravljenje.

Saša Despot, Mediaspeed
Nad Brunom in njegovimi knjigami so navdušeni tudi številni znani Slovenci.

Kdaj postane bolezen učiteljica? 

O tem spontano spregovoriva, ko se pozanimam, kaj je njemu prinesla njegova dokaj skrivnostna bolezen v otroštvu, imenovana trombocitopenija. Bruno je prva tri leta svojega življenja preživel v bolnišnici. Življenje mu je rešil doktor Tiefenbach. Njegovo naročje in njegov objem opisuje kot tisto pravo zdravilo, ki ga je ohranilo pri življenju. Dajal mu je občutek popolne varnosti in zaščitenosti. Ob njem je okusil brezpogojno ljubezen, in ta je pripomogla, da so se v majhnem teleščku začeli trombociti množiti. Da je danes med nami. Kaj mu je prinesla ta izkušnja v otroštvu, kaj ga je naučila? Zdaj, ko že več kot 15 let dela kot prostovoljec pri rakavih bolnikih, ve, da nauki pridejo pozneje. Preden osmislimo, kaj nam bolezen želi povedati, so nujni drugi koraki, mi vneto pripoveduje nekaj minut, preden bo šel na oder pred ljudi, vendar se v tistih minutah stoodstotno posveča meni.

Pripoveduje, da je spoznal veliko ljudi, ki so hvaležni za naporne izkušnje, ki jim jih je prinesla bolezen, toda do te hvaležnosti je dolg proces. »Nikoli ni pametno vsiljevati hvaležnosti nekomu, ki ga bremenijo druga čustva … ker v čustvenem viharju, ki ga resna bolezen pogosto povzroča, živa duša ne bi pomislila na hvaležnost.«

Ko si bolan, je pomembo, da ti nekdo pripravi topel obrok za želodec in srce. Občutek varnosti. In prav ta je bil nekoč tudi ključen za Bruna. Pa medicina. Ves čas ponavlja, da je nujno oboje. »Danes sem še tukaj, živ in zdrav! Zaradi medicine. In zaradi mojega zdravnika! Ki je utelešal varnost, ljubezen in zaščito.«

Zakaj zbolevajo dobri ljudje?

Zakaj jaz, ki sem dobra, zbolim, oni drekač pa pri sedemdesetih ni niti enkrat bolan?

Odgovor vas čaka v nadaljevanju prispevka, ki si ga lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.

revija Jana
V prodaji je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!