Vse življenje bom morilec. Za vedno zaznamovan

Nekdanji zapornik, preprodajalec drog, nekaj časa tudi zvodnik, ki svoje grehe in življenje popisuje že v drugi knjigi, je tudi marljiv delavec, talentiran pisatelj, slikar in oče.

Marsikomu se najbrž zdi, da je izgubljena duša. A za sabo pušča dela, ki odstirajo pogled v dogajanje na robu družbe, in že piše fikcijski roman, ob katerem si bomo grizli nohte. Trenutno živi na Danskem, kjer je specialist za škatle.

Pisateljski talent je začel kazati že v osnovni in srednji šoli, ki ju je obiskoval v Bosni, od tam se je po materini smrti (od 15. leta je živel sam) in kaosu povojnega obdobja pri 23 letih preselil k očetu v Slovenijo. Od tod ga je nemirni duh vodil v Kanado, nato v ZDA, pa na delo v Avstrijo in nazaj v Slovenijo ter pred dvema letoma naprej na Dansko. Vmes je na Dobu odsedel zaporno kazen zaradi umora dveh ljudi, ki sta se v Bosni po naključju znašla v ognju njegove avtomatske puške. Čeprav ni nikomur nameraval vzeti življenja, šteje le končni izid. »Lahko si zgradiš bajto in nato do hiše pomagaš še sosedu ter še petim za njim, a ti nihče ne bo dejal, da si graditelj. Ko ubiješ enega človeka, si morilec za vse življenje. Ni pomembno, kaj si naredil prej ali boš potem, za vedno si zaznamovan,« navede kot dejstvo, nič tarnajoče.

Imam še veliko grehov. Pisati je znova začel v zaporu, od koder ga je založbi Beletrina »razkrinkal« mentor (zaporniške) literarne skupine, pisatelj Lenart Zajc. Tako kot ob njegovi prvi knjigi Vsi moji grehi bralca tudi ob drugi knjigi Grešnik na kvadrat preplavljajo različni občutki, predvsem pa se ti odpre pogled na življenje, za katero upaš, da ga ne boš nikoli izkusil. In Plohl to zna zapisati tako, da se zraven režiš, čeprav še zdaleč ni smešno biti v zaporu, brez službe, perspektive, pa za dva meseca brezdomec, tresoč se od mraza, saj ti foter noče več pomagati, ker ima dosti tvojega sranja.

Feliks je proti koncu preteklega leta prišel v Slovenijo tudi na obisk k očetu, ki ga ni videl devet let. »Nedavno je doživel srčni infarkt, in to ni bil njegov prvi. Saj če imaš takšnega sina, kot sem jaz, to negativno vpliva na zdravje. Tako mi je sam povedal, da se je preveč razburjal zaradi mene. Pred leti tega nisem popolnoma razumel, ampak verjetno je res.«
Feliks ima grehov še za osem knjig o sebi, ampak bo raje naredil piko, češ da se ga bodo ljudje nasitili. Tretja knjiga bo kriminalka in se začne v Murglah, preseli na Japonsko ter v Amsterdam.

Ali je vse, o čemer piše v svojih prvih dveh knjigah (najzloglasnejši predeli ZDA, kurbe, droge, pa malo verskega fanatizma za vmes), resnično? Se mu je to res dogajalo? »Morda sem kakšno zadevico malo napihnil ali pa česa nisem omenil, ampak večinoma je vse res. V takšnih okoliščinah sem živel. Ko sem se znašel na Dunaju na kanadski ambasadi, da se pozanimam, kako lahko emigriram v Kanado, kamor me je povabil najboljši prijatelj iz otroštva, je bilo eno od zelo pomembnih vprašanj: Kaj si delal zadnjih 15 let. Kaj naj napišem?! Da sem bil v zaporu zaradi dvojnega umora!? Po mojem bi me takoj odbili, saj imajo dovolj svojih morilcev in kriminalcev, ne potrebujejo novih. To sem torej zamolčal. Za prijatelja pa sem po selitvi v Kanado ugotovil, da je pedofil. Sicer se mi je že prej zdel malo čuden, v srednji šoli je z nožem zabodel človeka, ampak se je v resnici branil v napadu ... A so ga ljudje od nekdaj malo postrani gledali, midva sva se pa dobro razumela. Ko pa sem naposled izvedel o njem to, nisem mogel biti več v njegovi bližini. To se mi zdi najnižje, kar si človek privošči.«

Po normalnost je odšel na Dansko. Med prestajanjem kazni na Dobu je delal v livarni. »Če si bil ful priden, si lahko prigural tudi do sto evrov na mesec. Enkrat sem raztural in si z veliko nadurami prislužil celo 120 evrov. Plačani smo bili po pet evrov na uro, od tega je večino vzel zapor, tako da smo v resnici delali za 42 centov na uro, če smo dosegli normo, sicer pa 36 centov,« pove povsem brez zgražanja. Od nekdaj ga fascinira Amerika, in to se ni spremenilo. Ima se za slovenskega patriota, a še bolj za ameriškega. »Tam živi moj sin, zato je zame veliko pomembnejše, kdo bo ameriški kot slovenski predsednik. Jaz bom čez nekaj let umrl in zame prihodnost ni več tako pomembna, kot je za 21-letnega sina. Zanj pa me skrbi, v kakšni državi bo odraščal.«