Sicer majhni bledi vzorci na dragocenih perzijskih preprogah v galeriji Ex Arte s pomočjo Nivesinih slik dobesedno zažarijo in dobijo povsem drugačen pomen. Perzijske preproge so pritegnile njeno pozornost že v devetdesetih letih, ko je v Sarajevu, kjer se je mudila službeno (takrat je delala v Moderni galeriji kot organizatorka razstav), na Baščaršiji odkrila galerijo s preprogami Isfhan in spoznala njenega lastnika, Perzijca Parvisa Mohamadija. Ko sta skupaj pila čaj, ji je predstavil v bosanščino prevedeno knjigo perzijskega avtorja Attarja, Konferenca ptic. Knjigo je po nesreči odnesla s sabo, na koncu pa ji jo je Parvis podaril. To so bili njeni prvi stiki s perzijsko kulturo. Parvisovi ženi je pozneje poslala knjigo o jogi v perzijščini, ki ji jo je bila obljubila – Nives se z jogo namreč ukvarja že več kot dvajset let – in z obema ostala v stiku.
Druženje s staroselci. Pot jo je potem zanesla na povsem drug konec sveta. Odločila se je namreč obrniti nov list v svojem življenju in slediti partnerju, ki ga je spoznala na jogijskem seminarju v Franciji, v Avstralijo. Naselila sta se Novem Južnem Walesu, v kraju Wagga Wagga, mestu z okoli 40.000 prebivalci in eno univerzo. »Želela sem spoznati staroselce aborigine. V mestni galeriji, kjer sem delala kot prostovoljka, sem srečala staroselko Melanie, povabila me je na ponedeljkova srečanja in naslednjih šest ali sedem let sem tam s staroselkami pletla. Sčasoma so mi začele zaupati, a je trajalo še kakšni dve leti, da so me sprejele za svojo.« S partnerjem in še z dvajsetimi staroselci je dve leti študirala njihov jezik v prvi generaciji študentov. »To je bila močna in urejena civilizacija. Dokler niso prišli belci, so imeli urejeno življenje, živeli so po svojih zakonih ... Danes je vedno več staroselcev izobraženih in znajo živeti v obeh kulturah. Že pri jogi mi je bilo všeč, ko so dejali, da je edina duhovnost to, da delaš za druge. Aborigini so ljudje srca, pravijo, da se sporazumevajo tudi s telepatijo. Zakaj jim to uspe? Ker ničesar ne skrivajo, navezani so na zavest kot tudi na podzavest, njihovo dojemanje časa je povsem drugačno od našega. Po desetih letih življenja med njimi so se meje med nami zabrisale. Zdaj me kličejo sestra. Starostam, modrecem v skupnosti, rečejo stric ali teta. Ena od njih, teta Flo, izobražena gospa, ki je veliko potovala po svetu, ljudem je pomagala s pritožbami vladi, parlamentu in bila zelo močnega duha, mi je pol leta pred mojim odhodom iz Avstralije, malo preden je umrla, rekla, da se moram postaviti na svoje noge. To mi je dalo misliti. Če se v Avstraliji ne morem uresničiti, moram oditi, je dejala.« Vmes sta s partnerjem naredila dokumentarec in napisala nekaj knjig o življenju staroselcev. »Ko se je partner odločil, da je naredil dovolj za staroselske brate, se je začel posvečati samo še jogi, jaz pa sem začutila, da je čas za odhod domov.« Zdaj čuti, da je tam, kjer mora biti, in počne, kar ji je bilo namenjeno.
Slikanje vzorcev. Ko je namreč pred nekaj leti iz Avstralije prišla na obisk v domovino, je spet obiskala Sarajevo in Parvisa Mohamadija, ki je še vedno imel galerijo na Baščaršiji. Peljal jo je v svoje skladišče z najdražjimi in najdragocenejšimi perzijskimi preprogami. »Tako so mi bile všeč, da sem naredila kakšnih sto fotografij preprog in njihovih vzorcev. Rekel mi je, da lahko z njimi naredim, kar hočem. Tako sem se domislila, da bi namesto slik in risb pletenja s staroselci, ki sem jih ustvarjala dotlej, začela na platno risati povečane vzorce s perzijskih preprog. Želela sem tudi drugim pokazati, kakšno lepoto sem odkrila.« Ko je začela slikati, so jo vzorci čedalje bolj zanimali in jih je začela raziskovati. Pridobila si je precej stikov strokovnjakov za perzijske preproge, trgovcev in lastnikov zbirk. Med njimi je tudi gospod Nazmiyal, ki živi na Manhattnu in ima največjo zbirko antičnih preprog v New Yorku. »Tudi on mi je dovolil slikati vzorce svojih preprog. Tega se lotevam z velikim spoštovanjem. Pri delu s staroselci sem se namreč naučila, da ne moreš nekomu nečesa kar vzeti. Nisem si hotela prisvajati podob iz druge kulture, zato lastnike vedno vprašam za dovoljenje. Parvis Mohamadi, ki izhaja iz družine, ki je izdelovala preproge, mi je povedal, da mu je dedek, derviš, dejal, da so vzorci na preprogah strukture duš. Zelo težko naletiš na dva enaka vzorca. To se mi zdi presunljivo!« Prvi vzorec, ki ga je naslikala, je bil iz Parvisove galerije in ga je poimenovala Duša prijatelja. Središče vzorca so rdeče vrtnice. »V sufijskih zgodbah izveš, da se je slavček zaljubil v belo vrtnico. Ko se je ranil, jo je prepojil s krvjo, zato so postale rdeče. Ko sem jo naslikala, sem hotela naslikati še vse druge in poti nazaj ni bilo več.« Med slikanjem vedno posluša sufijsko glasbo. »Veliko sem prebirala o sufijih in njihovi filozofiji. V Sydneyju sem se celo spoznala z begunci iz Irana, ki so kot sufiji prišli v Avstralijo pred islamsko revolucijo. Slikanje je zame pravzaprav globoka meditacija, ko se povsem potopim v drugo kulturo. To me zelo osrečuje in zaradi tega tudi počnem, kar počnem.«
Več v reviji Jana, 7.6.2022
