Srečali smo se v kuhinji ene od trgovin s pekovskim materialom, kjer so Klemnu in njegovemu sodelavcu Matiji Ahlinu prijazno posodili prostore, da sta lahko izpolnila nekaj prazničnih naročil. Pred nami so nastajali čudoviti makroni, v posodi pa je vzhajalo testo za sadni kruhek. Kljub smoli, ki ga je nedavno doletela, se je zgodilo tudi ogromno lepega, je povedal Klemen, ki še danes ne more verjeti, da mu je bilo po požaru toliko ljudi pripravljenih pomagati. Prav zaradi njih mu je bilo v tistih prvih dneh, ko je izgubil lokal, veliko lažje. 

Klic sredi noči. Sredi noči sta z ženo dobila klic, da gori. »'Klemen, Vižmarje gori,' mi je dejala Mica, jaz pa sprva sploh nisem dojel, kaj mi govori. Mislil sem, da se je vžgalo nekaj v skladišču in da bodo gasilci že pogasili. Ne predstavljaš si, da bi lahko kar cel objekt zagorel. Ko pa mi je pokazala slike, sem videl, da ni hec. Kljub temu sem malo upal, da bo mojemu lokalu prihranjeno. Po pol ure sva se odločila, da greva pogledat. Gasilci so imeli polne roke dela, tako da nisi mogel zraven. Šla sva v sosednji lokal na kavo in samo nemočno gledala, kako ognjeni zublji požirajo stavbo in našo slaščičarno. Ponižno sva zrla v moč ognja, ki ga je tako težko zaustaviti. Spominjala sva se lepih trenutkov, ki smo jih v zadnjih osmih mesecih preživeli v lokalu. Po glavi nama je rojilo cel kup misli in vprašanj. Kako je lahko prav ta bajta pogorela? Zakaj se je to zgodilo nam, po tako kratkem času? Vse, kar smo vložili, je šlo. Na družbenih omrežjih sva objavila slike požara, napisala, kaj se je zgodilo, posnela video in naše stranke obvestila, da je slaščičarna do nadaljnjega zaprta.« Potem pa so se stvari začele odvijati nepričakovano hitro. Ljudje, ki so začutili iskrenost mladega podjetnika, ki so cenili njegova prizadevanja in seveda slaščice, so se začeli povezovati ter zbirati denar. Eni so ponudili tudi storitve pri urejanju novega lokala, ko bo prišel pravi trenutek. Podpora vseh je ogromno pomenila, pravi Klemen. »Hitro smo začeli iskati nove prostore, ki pa jih je težko dobiti.« Pa so se spet izkazali številni in ponudili svoje prostore. Kar nekaj si jih je ogledal in nekaj jih je že v ožjem izboru, nam je zaupal. Neverjetno je, kako se včasih kljub nesreči hitro najdejo rešitve! V tistih 30 kvadratnih metrov v Vižmarjah je vložil vse svoje prihranke. »Še od doma sem prinesel vse svoje pripomočke za peko, tako da mi res ni nič ostalo. Sestri, ki tudi zelo rada peče, sem v hecu rekel, da ima zdaj še ona več pripomočkov kot jaz,« se je smejal in dodal, da so ostali pozitivni in nasmejani. Vedno se najde rešitev.  

Po dodatno znanje v Francijo. Klemen ni že kot otrok govoril, da bo pek ali kuhar. Čeprav je vedno rad packal v mamini kuhinji in razvajal domače, se je najprej zapisal umetnosti. Vso osnovno šolo je obiskoval tečaje risanja in slikanja pri neki slikarki. Tako je bil vpis v oblikovno šolo odločitev na prvo žogo. »Po dveh letih sem odkril, da me pravzaprav ne veseli. Pa sem poskusil z vzgojiteljsko, ker rad delam tudi z otroki. A tudi to ni bilo to.« Nazadnje se je spomnil, kako vedno okupira domačo kuhinjo, in ob misli, da se vpiše na slaščičarsko šolo, mu je zaigralo srce. Tam se je resnično našel. »Pravzaprav ta poklic zajema vse, kar sem si kdaj koli želel delati, je ustvarjalen in lahko učiš druge.« V šoli se je dobro ujel s sošolcem Matijo Ahlinom in začela sta ustvarjati skupaj. Šla sta na trimesečno dodatno izobraževanje k enemu večjih slaščičarskih mojstrov v francoski Strasbourg in se tam ogromno naučila. »Delala sva pite, eklerje, makrone, torte, čokoladni kruh, kuglof ... in še marsikaj. To je bila res neverjetna izkušnja,« je bil navdušen.

Več v reviji Jana št. 52, 28.12.2021