Strokovnjaki se združujejo v nove civilne iniciative, društva ali sindikate, ki poskušajo preprečiti, da bi skrb za zdravje postala priročen izgovor za razkroj vladavine prava in demokracije. Pravijo, da je najtemneje pred zoro. Težko rečem, koliko je ura, je pa videti, da so pri mnogih totalna apatija, prestrašenost in hipnotiziranost izbile sodu dno in se prelevile v gonilo akcije. Tudi živali so praviloma plahe, dokler jih ne stisnemo v kot. Takrat pa je konec strahu …
Čakanje, da se vrne normalnost, so mnogi zamenjali za ustvarjanje nove normalnosti. Zakaj bi nam jo ustvarjal nekdo drug? Zakaj je ne bi ustvarili sami?
Kam so izginili starostniki. Lani smo poročali o več deset tisoč starostnikih, ki čakajo v vrstah za domove. Čez poletje pa je ministrstvo oznanjalo, da imamo v domovih več kot 2000 prostih mest. Za mnoge je bil en lockdown dovolj in so se odločili, da takšne izkušnje ne bi več radi ponovili.
Tisti, ki so preživeli eno od najtežjih izkušenj socialne izolacije, so obrnili nov list. Medtem ko so včasih tuhtali in naštevali, kaj vse bi lahko pri sobivanju šlo narobe, zdaj odkrivajo, kaj vse je pri sobivanju veliko lepše in lažje, kot če si sam v hišnem priporu ali, še huje, v »samici« kakšnega doma.
Prazne police? No, te (še) niso prazne, vendar kdor razmišlja malo vnaprej, vidi, da bo »veliki reset« do temeljev zamajal tudi gospodarstvo in ustvaril veliko vrzeli v globalni trgovini. Zato se ozaveščeni ljudje že povezujejo s kmetijami, ponujajo svojo pomoč, iščejo možnosti sobivanja na kmetijah …
Narašča tudi zanimanje za odkup zapuščenih kmetij in obdelovalnih površin. Samooskrba je v teh časih dobila povsem nov pomen in zajema veliko več kot le vrtičkarstvo. Ni dneva, da ne dobim kakšnega elektronskega sporočila z vprašanji, kaj še lahko ujamemo v gozdovih in katere zdravilne pripravke je še mogoče narediti. Še vedno je mogoče narediti veliko, če smo si nabrali nekaj znanja in izkušenj.
Lahko taborim na vašem vrtu? Ker so koronske omejitve posegle tudi v možnost gibanja in potovanj, si ljudje izposojajo vrtne zelenice, na katerih je mogoče taboriti brez pogoja PCT. Če bi pred letom dni na spletu prebrali, da družinica išče možnost, da postavi šotor na vašem vrtu in uporabi vašo kopalnico, bi vam mogoče delovalo čudaško. Danes pa ne manjka ljudi, ki na takšno prošnjo takoj odgovorijo z »dobrodošli pri nas«.
Sobivanje kot prihodnost. Ideja, da bi sobivali v skupnem gospodinjstvu ali na posesti gradili več sobivalnih objektov, se je že lani zdela kot daljna prihodnost. V »normalnih razmerah«, ko ni bilo izzvano naše udobje, bi mogoče res potrebovala še precej let, da dozori. Koronska kriza pa je tako razmišljanje močno okrepila.
Namesto na koncertih in v kavarnah se ljudje dobivajo pod kozolci, na obalah rek in v gozdovih ter snujejo novo prihodnost, v kateri želijo živeti svojo »novo normalnost«.
Počasi se vračamo k stari modrosti, da le močna lokalna skupnost lahko kljubuje težavam in zagotovi varnost svojim članom. Razbiti smo bili lahek plen globalizacije, medijev, kapitala. Skupaj ponovno odkrivamo, da smo kapital mi sami. Mi smo tisti, ki s svojim znanjem, delom in energijo hranimo vse drugo. In če TO, kar nam ni všeč, nehamo hraniti, bo začelo hirati.
Več v reviji Zarja Jana, št. 35, 31.8. 2021
