Ob prihodu na posestvo smo najprej opazili golobnjak z okoli sedemdesetimi prelepimi belimi pticami. »Oče Robert Nedanovski se je najprej ukvarjal z golobi,« je pripoved začel Kristjan, ki se je v zadnjih letih povsem posvetil vzreji ptic. »Tekmoval je z golobi pismonošami, kraguljem in sokolom pa ni bil preveč naklonjen, saj so mu plenili golobe.« Potem pa se je na lovskem sejmu v Gornji Radgoni, že trideset let je namreč lovec, pred dobrim desetletjem srečal s sokolarstvom. In zgodba se je obrnila.
Ptice morajo videti nebo. »Pri takratnem predsedniku sokolarske zveze Romanu Saviču je kupil prvega sokola selca in sokolarstvo ga je prevzelo.« Golobe pa je kljub temu obdržal, saj mu je z leti uspelo vzrediti zelo lepo jato, ki mu je v ponos. »Golobe ima za dušo,« se je nasmehnil Kristjan. Včasih jih uporabijo za kakšne prireditve, pokličejo jih tudi za poroke. »Najprej smo jih spuščali v zrak, ko se je poročil kdo od domačih, pozneje pa se je to razvedelo in zdaj nas kličejo iz vse Slovenije. Ob poroki jih simbolično spustijo in si nekaj zaželijo.« To sva storila tudi midva s fotografom, saj se je bilo temu ob toliko snežno-belih lepotcih res težko upreti. Drug za drugim sva ptici spustila v zrak, vsak s svojo željo seveda. Golobnjak je potem Kristjan pustil kar odprt, da so se ptice malo razletele po okolici. Prav veličastno jih je bilo gledati, ko so nas v jati veselo preletavale. »Odpremo jih vsak dan, včasih pa postavim na travnik zraven golobnjaka še tri sokole in dva psa, da jih čuvata pred drugimi ujedami,« je razložil, ko smo se sprehodili do volier z ujedami. V prvi stavbi je bilo okoli dvajset ptic, ki jih je Kristjan sam vzgojil in hranil od majhnega. Med njimi je bil tudi eden od sokolov, ki mu je najljubši. Ko sem se približala kletki, je takoj radovedno prišel k vratom, prav nič se me ni bal. »Tale je zelo igriv, še posebej se rad igra s teniško žogico,« je razložil. Vse te ptice iz prve stavbe so bili samčki in samice, namenjeni za razplod. V drugi stavbi pa so bile ptice za vzrejo mladičev in lov. Vsaka ptica potrebuje svojo dovolj veliko in delno prekrito voliero, saj morajo videti nebo. Dve ptici sta skupaj samo, če sta v paru.
Delo z ujedami zahteva celega človeka. »Ko je oče kupil prvega sokola, je z njim naredil sokolarski izpit in začel dokupovati ptice. Potem smo začeli kupovati še kragulje, ki so primernejši za lov na našem območju.« Robert je s sinovi hodil na sokolarska srečanja po Sloveniji in zunaj naših meja. »Na začetku smo z bratoma bolj opazovali, potem pa smo se tudi sami navdušili za lov.« In kako je videti lov s sokoli? »Ko se vsi sokolarji zberejo, vodja vedno pove, kaj bomo lovili, kje in kako. Nato se po navadi ločimo – ptico vedno spušča samo eden naenkrat. Vsak lovec ima s sabo tudi psa ptičarja. Psi pokažejo plen, največkrat je to fazan, potem pa imaš dve možnosti, ali fazana sam preplašiš ali pa ga pes. Ko fazan vzleti, ga sokol ali kragulj ujame, če imaš seveda srečo. Lov mora biti čim elegantnejši.« Fantje so trenirali kar na domačem dvorišču. »Ko smo začeli sokolarstvom, sem bil še najstnik in me prva leta ni preveč zanimalo.« Z odraščanjem pa se je začel vedno bolj posvečati vzreji, to mu je oče, ki se je bolj posvetil lovu, povsem prepustil. Začel se je izobraževati, saj sta pri sokolarstvu nenehno izobraževanje in učenje nujna. Kristjan se je učil pri sokolarjih doma, v Srbiji in celo v Dubaju. Petindvajsetletnik pravi, da delo z ujedami zahteva celega človeka.
Več v reviji Zarja Jana, 13.7.2021
