V Veliki Britaniji že dolgo niso imeli velikega, ljudskega, kraljevskega pogreba z milijoni žalovalcev na ulicah in sploh ničesar, kar bi prekosilo pogreb princese Diane leta 1997, ki takrat uradno sploh ni bila več članica kraljeve družine. Za njo sta umrli še kraljičina sestra, princesa Margareta, vendar so jo pokopali v družinskem krogu, in kraljica mati, potem so bili pa vsi pomembnejši člani kraljeve družine zelo dolgo pri dobrem zdravju. Vse do prejšnjega petka, ko je dva meseca pred svojim stotim rojstnim dnem v Windsorju »mirno umrl« (so objavili) kraljičin mož princ Philip, ki je že dolgo bolehal. Zaradi korone so potem število gostov v kapeli omejili na trideset, tujih kronanih glav niso vabili in politikov tudi ne, razen predsednika vlade Johnsona, pa še ta se je svojemu mestu odpovedal. Ljudi so pozivali, naj zaradi svoje in tuje varnosti nikar ne rinejo v Windsor. Škoda, so bili odkrito razočarani windsorski gostinci, veselili so se že navala žejnih žalovalcev. In tako ne bomo nikoli zagotovo vedeli, ali bi se od Edinburškega vojvode prišlo poslovit več ljudi kot od njegove snahe, princese ljudskih src, leta 1997.
Ne zamudite svojega pogreba! Najbrž rekord ne bi padel, bi rekli, če sodimo po tem, kako se je zalomilo javni televiziji BBC – po prinčevi smrti so že v petek zvečer spremenili program, odpovedali vse običajne petkove serije, finale serije MasterChef se je moral umakniti neprestanim oddajam o Philipu, ki so jih ponujali prvi in drugi program BBC (na četrtem so pa pustili le poziv gledalcem, naj preklopijo na prvega) in komercialna ITV. Eni voditeljici se je od vsega hudega zareklo in je rekla »pogreb princa Williama«, in je potem nekdo na Twitterju vprašal, pa princ William ve, da je to soboto njegov pogreb?
Kaj so torej storili gledalci? Ponoreli so. Hoteli so svoje programe nazaj. Pritožb je bilo toliko, da je BBC na svoji spletni strani objavil kar formular za pritožbe. Kar pa tudi ni bila dobra poteza, ker so potem gledalci še bolj ponoreli. In množično ugašali televizorje. V soboto popoldne je javna televizija kapitulirala in gledalcem vrnila običajni program. Morda se bo pa izkazalo, da je imel vsaj prenos pogreba v soboto dobro gledanost.
Medtem se pa tabloidi niso mogli pritoževati nad upadom prodaje, vestno so namreč beležili dogajanje na dvoru. Kjer si je družina, kot je že običaj, uglajeno, diskretno skakala v lase.
Kaj oblečeš za pogreb? Če si visoki član kraljeve družine, si za kraljevski pogreb seveda nadeneš vojaško uniformo, na vseh pogrebih doslej so jo nosili, celo princesa Ana, večina članov je namreč služila v katerem od rodov vojske, vsi pa imajo častne vojaške čine, tudi po šest, sedem, različnih polkov. Ampak tokrat se je zapletlo. Dvakrat.
Najprej je princ Andrew, ki se je pred osemnajstimi meseci zaradi škandala »za nedoločen čas« umaknil iz javnosti, zaželel obleči admiralsko uniformo, ki mu ne pripada. Ker ni admiral. Zdaj enainšestdesetletni princ je v letih 1979–2001 služil v mornarici in se (kot pilot helikopterja) izkazal v falklandski vojni. Za 55. rojstni dan je dobil čin viceadmirala (za člane kraljeve družine velja, da tudi po upokojitvi iz vojaške službe napredujejo in dobivajo čine kot njihovi enako stari vrstniki, ki so še vedno v aktivni službi). Lani bi moral ob 60. rojstnem dnevu dobiti čin admirala, a takrat je bil že do ušes v škandalu zaradi prijateljevanja z obsojenim pedofilom in zato, ker naj bi seksal z mladoletnico, pa je sam predlagal, naj s podelitvijo admiralskega čina še malo počakajo, tako rekoč zamrznil ga je. Njegova namera, da za pogreb smukne v uniformo z enim našitkom na rami in eno zvezdico več, ni naletela, tako bomo taktno rekli, na prijazen sprejem. Se je našlo nekaj častnikov in javno povedalo, kaj mislijo o tem. Princ je rekel, da »seveda ni hotel zasenčiti« očeta.
Njegov nečak, princ Harry, ki se je lani odpovedal službi člana kraljeve družine, pa je s tem izgubil tudi vse svoje vojaške čine. Menda je želel na dedkovem pogrebu nositi uniformo konjeniškega stotnika, ki jo je nosil na svoji poroki, pa se je pokazalo, da te pravice nima, sme si samo pripeti vse svoje medalje na civilno obleko. In bi bil tako Harry edini v civilu. Pa je potem kraljica udarila po mizi in z eno potezo rešila vse dileme: vsi boste v civilu, je zapovedala. V svečanih dolgih temnih suknjah do kolen. In je bila stvar rešena.
Ostaja pa tole vprašanje: je pogreb prvi korak k spravi sprtih princev Williama in Harryja (in Charlesa, ta je tudi sprt z mlajšim sinom)? Več kot leto dni se brata nista videla in tudi po telefonu sta zelo malo govorila. Harry je iz Kalifornije, kjer zdaj živi, priletel že v nedeljo (njegovi visoko noseči ženi Meghan je zdravnik potovanje odsvetoval) in se odpeljal odslužit obvezno karanteno v svoj nekdanji dom Frogmore Cottage (da bi bil bliže babici, je uradno pojasnilo). Z Williamom sta se slišala po telefonu. Kaj sta se pogovarjala in kako dolgo, ne vemo. Prvič sta se uradno videla šele v soboto na pogrebu. Kdo ve, je kdo že prej v zavetju teme smuknil na kakšen spravni obisk?
Sama. Največ sočutja in dobrih želja britanskih podanikov je deležna petindevetdesetletna kraljica. Ostala je sama. Obkrožena z družino in služabniki, a v resnici sama. Po triinsedemdesetih letih zakona in – če upoštevamo, da naj bi se v čednega mornariškega kadeta Philipa zaljubila že pri trinajstih – po enainosemdesetih letih ljubezni.
Daleč je že od tega in ljudje so pozabili, a tudi ona se je morala za svojo ljubezen boriti. »Grk Philip«, kot so mu zaničljivo pravili, je bil plemič v izgnanstvu in brez premoženja. Od vsega je bil še najmanj Grk, čeprav se je rodil na Krfu, a so ga komaj enoletnega odtihotapili iz dežele – v zaboju od pomaranč – ko je bil njegov oče obsojen na smrt zaradi veleizdaje. Povezan je z danskim plemstvom, še bolj pa z nemškim – tudi njegove štiri sestre so se vse poročile z Nemci – pa z Elizabeto sta daljna sorodnika, oba potomca kraljice Viktorije. On je pravzaprav višjega rodu od nje, po obeh starših je imel kraljevske prednike. Toda razen modre krvi ni imel dosti drugega, starša sta se ločila, oče se je izgubljal v hazarderstvu, mama je šla med nune, veliko starejše sestre so imele svoje družine. Elizabetin oče, kralj Jurij VI., je menil, da je princesa premlada za poroko, pa da ji ni treba vzeti ravno prvega, ki ga sreča, njena mama, nikoli posebno taktna, mu je pravila »tisti Švaba«. Britansko plemstvo je nanj gledalo zviška in dvorjani so si šepetali, da je preveč tevtonski in premalo uglajen, pa da najbrž itak ne bo zvest. Ali je bil ali ne, ne bomo nikoli vedeli. Bile so govorice, dokazov nikoli.
Previdno z amebami. Na splošno velja, da sta imela z Elizabeto dober zakon. Zanj je moral žrtvovati bleščečo kariero v mornarici, ki se mu je nasmihala, predvsem pa svoje ime. Leta 1947 je postal britanski državljan Philip Mountbatten, po stricu, ki je poangležil svoj nemški naziv Battenberg. Philip se ni nikoli pritoževal (no, razen takrat, ko je prijateljem pojamral, da je nepomemben »kot kakšna prekleta ameba«). Služba kraljici je bila zanj vedno »prvo, drugo in zadnje«, samo to ga je bolelo, da svojim štirim otrokom ni smel dati svojega priimka. Vsi se pišejo Windsor, čeprav je bila v času njegove poroke še v veljavi uredba, po kateri bi morala princesa Elizabeta prevzeti njegov priimek, a ga ni.
Vse življenje, do umika iz javnega življenja leta 2017, je v javnosti stopal nekaj korakov za svojo ženo. Doma je bilo drugače, so pravili, zadeve so bile precej patriarhalno urejene. Elizabetin življenjepisec Ben Pimlott je pisal o tem, kako je Philip nekoč divjal z avtom. Elizabeta, ki je bila z njim, ni nič rekla, samo glasno je zajemala sapo, dokler je ni mož nadrl: samo še enkrat to naredi, pa te bom vrgel iz avta! Pri priči je nehala. In ji je potem sopotnik rekel, pa zakaj se niste uprli, res je preveč divjal, osupla kraljica je pa rekla, ampak saj ste slišali, kaj je rekel!
Je pa res, da so tudi njo kdaj slišali reči, oh, Philip, bodi no že tiho, kaj pa kvasiš! Pa tudi on jo je kdaj nadrl, a se ni preveč sekirala. Morda je znala ceniti, da je on edini, ki z njo ne dela kot s kraljico. Zanj je bila samo človeško bitje, njegova žena.
Več v reviji Zarja Jana št. 16, 20.4.2021
