Vedno bolj zaskrbljeno gledamo v nebo. Skoraj vsak dan so napovedane nevihte, hitro je zraven še toča. In to ne kakršnakoli. Tista v velikosti oreha ali celo jajca, ki nas lahko poškoduje, če nas ujame brez zavetja. V Mislinji so lahko še brali naš članek iz prejšnje številke o hudi uri v njihovi dolini, ko jih je v tednu dni zadelo že drugič. V Mozirju so točo kidali kar z lopatami. Prebivalce obeh krajev smo vprašali, ali s strahom pogledujejo v nebo.
I. J., Tolsti Vrh pri Mislinji: Odrezani smo od sveta in nikogar ne briga. »Živimo na predelu, do koder pelje gozdna cesta, za katero nihče ne skrbi. Odgovorni se požvižgajo, da imamo poleg kmetije tudi redne službe, do katerih se moramo pripeljati. Počutimo se kot tretjerazredni državljani, saj moramo za cesto večkrat poskrbeti sami; občina ne ukrene nič. Zaradi ujm pred dnevi smo bile kmetije v tem okolišu dva dni dobesedno odrezane od sveta. V trenutku je bila cesta polna vode, škoda pa ocenjena na milijon evrov. Če bi zanjo sproti skrbeli, tako velikih težav ne bi bilo. Samo jarke ob cestah bi bilo treba čistiti, da ima voda kam odtekati. Tudi zdaj jih še niso očistili. Ob naslednjem neurju bo voda torej spet trgala ceste in vse pred sabo. Pa v poročilih nismo nikjer niti omenjeni. Bi lahko kdo vsaj malo opozoril, da obstajamo ljudje, ki vsak dan z veliko težavo pridemo do službe in šole?«
Veronika Jeromel, Spodnji Dolič: Voda nenehno uničuje! »Ko začne padati toča, ne moreš storiti popolnoma nič. V trenutku smo ob pridelek na vrtu, ob hudem neurju pa še ob cesto in kaj več, kot se je to storilo v sosednji vasi. Le kdo se ne bi bal, vsi se bojijo! Ne samo toče, pravzaprav že vsakega dežja, ker nikoli ne veš, kaj bo prinesel. Saj so tudi včasih bila neurja, a ni bilo tako hudo, sploh pa ne tako pogosto. Zdaj pa neurja neprestano spremlja voda, ki uničuje.«
Rajko Brodej, Gornji Dolič: To je nenormalno. »Bojim se toče. Kar precej težav nam je povzročila v zadnjih dneh. Če je imel kdo avto zunaj in ne pod streho, je občutil posledice. Da je toča tako pogosto na istem kraju, se zdi res nenormalno.«
Tomi Melavc, Mozirje: Ženina njiva … kot da je nikoli ni bilo. »Bil sem pri sosedu na Kolovratu in kar naenkrat se je stemnilo, kot tudi že dan prej, le da takrat ni bilo tako hudo. Potem pa je udarilo. Zadnjikrat, pred približno petimi leti, je bilo še huje. Sosed je imel na obisku prijatelja in njegov avto je po neurju bolj spominjal na sito. Še lani so se naša sadna drevesa šibila pod sadeži in skoraj nismo več vedeli, kam naj jih damo, letos je popolno nasprotje: na sadnem drevju ni nič ostalo, na trti sta še grozd ali dva. Ženina njiva … kot da je nikoli ni bilo. Še dobro, da so bili avtomobili na varnem. Ali se bojim vremenskih razmer? Hm, saj že skoraj vsak dan trepetamo. Narediti pa se ne da nič, kar je najhujše.«
Več v reviji Zarja/Jana št. 28, 9. 7. 2019.
