Te dni sem na plaži opazovala družino, katere člani so se stiskali na dokaj majhni in neudobni skali, čeprav bi lahko prijetno poležavali v senci tik ob morju, otroci pa noreli ob in v vodi. Zakaj so si namesto tega žulili zadnjice na skali? Zato, ker je bila ta v bližini restavracije in so imeli tam dober wi-fi signal oziroma brezplačen dostop do brezžičnega interneta. In tako je bilo od jutra do večera, ves božji dan, ves teden ... Otroka sta se komaj kdaj za hip namočila v morju, nato pa sta že hitela nazaj na skalo in se prerekala, kateri od njiju bo vzel katero od mobilnih naprav. Sicer pa sta imela tudi oče in mati ves čas v rokah svoja mobilna telefona.
Nomofobija se imenuje ta sodobna odvisnost od pametnega telefona.
Odvisnost od interneta je ena od oblik nekemične odvisnosti, ki, tako so pokazale nekatere svetovne raziskave, že prehitevajo odvisnosti od prepovedanih drog ali alkohola.
Pozabi na ekran, kliče te lep dan. »Naredi nalogo, potem pa se greš lahko igrat na prosto,« so nam nekoč govorili starši. Danes je zagotovo najučinkovitejša obljuba: »Če boš to naredil tako, kot je treba, boš še za eno uro dobil telefon.« Juhej, in mislimo, da smo vsi zmagali in da bo v hiši mir.
V zadnjih nekaj letih je čedalje več otrok, ki so jim bile pametne naprave tako rekoč položene v zibelko. Lahko bi rekli, da smo še pred dobrim desetletjem imeli otroke, ki so se normalno in veselo igrali. Na morju so neskončno uživali. Ure in ure jih ni bilo iz vode in le s težavo smo jih spravili za mizo, da so nekaj v miru pojedli, ali pa smo jim kar v roke dali nekaj zalogajčkov in kakšno pijačo, oni pa so že naslednji hip odhiteli nazaj v objem narave in svobode. Danes so prizori ob morju precej drugačni. Otroci so sključeni nad svojimi pametnimi telefoni, in to v vseh možnih situacijah – na plaži, med kosilom za mizo v restavraciji ali kampu, v apartmajskih sobah, na čolnih, med vožnjo v avtomobilih ... Ne vedo, ne kje so ne od kod so prišli, saj so njihove glave ves čas v virtualnih oblakih. Druge stvari jih preprosto ne zanimajo. Vse, kar si želijo, dobijo v virtualnem svetu. Zvečer ne gredo na sprehod, na katerem bi morda srečali prvo ljubezen svojega življenja in začutili metuljčke v trebuhu. Zakaj bi se trudili, ko pa lahko pošljejo poljubček po Snapchatu?! Vsak sprejeti všeček ali novo sporočilo v možganih dvigne raven dopamina oziroma nevrotransmiterja, zaradi katerega so dejavni, živahni in dobre volje. Ugaja jim ta virtualni flirt.
Tudi če se najstniki – kar je sicer redko – odločijo, da se bodo družili z vrstniki, ima vsak od njih v roki svoj telefon, nato pa drug drugemu kažejo vsebine, ki so jih našli na spletu. Če sploh neposredno in verbalno komunicirajo. Nič jim ne pomeni nasvet: Pozabi na ekran, kliče te lep dan!
Z opisanimi prizori nismo prav nič pretiravali, v resnici je tako. Otroci in mladostniki so v nevarnosti, saj jih je večina že na meji odvisnosti.
V digitalni odklop ne bodo privolili. Kaj na to pravijo mladostniki? Gre za to, da mladi preprosto vidijo le celo vrsto prednosti uporabe spleta, in to predvsem pri komuniciranju in vzdrževanju stikov z vrstniki, pridobivanju novih informacij, veščin in znanja, pa tudi novih oblik zabave. Splet jim je tudi v pomoč pri spremljanju trendov. Prepričani so, da pripadniki starejših generacij ne razumejo, kako zelo so zanje pomembne vse te dejavnosti na spletu. Zato bi med počitnicami stežka privolili v digitalni odklop.
Ne priznavajo in ne verjamejo, da bi lahko, ko bi izklopili računalnik, »vklopili« življenje. Nič jim ne pomeni dejstvo, da bi lahko takrat slišali glas prijateljev, da bi lahko začutili njihova čustva in se z njimi povezali bolj pristno, kot jih sicer povezujejo všečki in sporočila. Pozabili so – ali tega niso nikoli izkusili –, da je srfanje po življenju veliko boljše od srfanja po spletu.
Slovenski mladostniki preživijo na spletu nadpovprečno veliko časa. Študija Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NJIZ), ki je zajela tudi digitalne oblike odvisnosti, je pokazala, da otroci, stari 15 oziroma 16 let, uporabljajo internet povprečno 5,8 dneva na teden.
Kje je meja med pretirano uporabo in odvisnostjo? »Človek, ki je zasvojen, začne vedenjski vzorec ponavljati iz dneva v dan. Ta vzorec postane središče njegovega razmišljanja in dogajanja. Gre za bolezen, ki vpliva na telesno in duševno stanje zasvojenega, prizadene njegove odnose z okolico in njegovo ustvarjalnost ter pusti posledice tako v družini zasvojenega kot tudi v širši okolici,« so zapisali v NJIZ.
Mladostniki so torej tako rekoč vsak dan na spletu. To ugotavljajo tudi v Centru pomoči pri čezmerni rabi interneta LOGOUT, ki že sedmo leto izvaja preventivne in ambulantne programe pomoči osebam s težavami čezmerne uporabe in zasvojenosti s spletnimi vsebinami.
Kdaj bi moral staršem zazvoniti alarm? Ko otrok izgubi občutek za nadzor nad časom in vsebinami, ko izgublja zanimanje za druge dejavnosti, kot so druženje z vrstniki, treningi, učenje ... Ko ne zazna lakote in začne izpuščati obroke, ko ponoči vstaja zato, da lahko brska po telefonu in igra digitalne igrice. Ko njegovo razpoloženje vse bolj niha, ko laže o času, ki ga je prebil na spletu, ko se močno – nasilno ali s samopoškodbami – odzove na odvzem katere od naprav. Takrat se namreč konča uporaba in počasi začne zloraba mobilnega telefona. Steve Pope, britanski terapevt, je maja lani v pogovoru za BBC dejal, da je učinek na možgane pri dveurnem igranju igric enak kot pri njuhanju ene črtice kokaina.
V centru LOGOUT ponujajo psihološko svetovanje otrokom, mladostnikom in mlajšim odraslim, ki so zasvojeni s spletom oziroma s posebno spletno vsebino. Program je prilagojen potrebam svetovanca in traja do enega leta. Končni cilj ni popolna abstinenca, temveč spodbujanje k uravnoteženi rabi tehnologij in drugih življenjskih področij. Individualno obravnavo pogosto dopolnjujejo s skupinskimi srečanji.
Ponujajo tudi brezplačni program digitalna dieta. Ta je namenjen ljudem, pri katerih so se že začeli pojavljati simptomi, ki bi lahko privedli do zasvojenosti. Program je praviloma krajši in strukturiran. Tukaj gre predvsem za usmerjanje v optimalizacijo časa, preživetega na spletu, poleg tega pa pomagajo, da se v družini vzpostavijo pravila in dogovori.
Več v Zarji št. 31, 31. 7. 2018.
