Čeprav je imela triintridesetletna Kranjčanka doma že vse pripravljeno za prihod svojega novorojenčka in je bila tudi že odločena roditi v kranjski porodnišnici, si je mesec in pol pred porodom premislila. Njen mož je namreč delal na Nizozemskem in njegovo podjetje je bilo pripravljeno vse urediti, da bodo v času poroda lahko skupaj. Najprej se ji je zdelo to nemogoče, ko pa je začela prebirati, kako je tam za nosečnice, porode in mamice z novorojenčki dobro poskrbljeno, in je govorila še s Slovenkami, ki so bile neverjetno zadovoljne, si je premislila. Izkušnja je neprecenljiva, pravi!

»V 34. tednu nosečnosti sem se tako začasno preselila na Nizozemsko,« začenja svojo pripoved. Do takrat je vsakomesečne posvetovalnice v nosečnosti opravila v Sloveniji. »Pregled ni nikoli trajal več kot nekaj minut, čakalnica zunaj pa je bila po navadi nabito polna nosečnic, ki so na ginekologa čakale tudi po dve uri.« Ker je bila dostikrat razočarana nad sistemom in obravnavo nosečnic, se je odločila tudi za samoplačniške ultrazvoke, da je bila kot mamica, ki prvič pričakuje otročička, pomirjena.

Velike razlike. Na Nizozemskem jo je že prvi pregled presenetil. »Vso nosečnost in pozneje tudi porod tam vodi babica. Nosečnica obiskuje posvetovalnice, ki so razdeljene po okrožjih – obiskuješ tisto, ki je najbližja tvojemu domu. Nikamor se ti ni treba voziti. Ko sva se z babico srečali prvič, sva se pogovarjali kar uro in pol! To je bil zelo prijazen pogovor. Seznanila me je z njihovim načinom dela in me delno že tudi psihično pripravila na porod. Rekla mi je, naj naslednjič s seboj prinesem porodni načrt.« To jo je seveda presenetilo in babica je bila kar malo začudena, ker ga še nima. »To je tvoja zabava. Ne bomo počeli tistega, kar si ne želiš,« ji je dejala. »Na splošno je Nizozemska naklonjena fiziološkemu porodu. Ne gledajo denimo, koliko je nosečnica odprta, in sploh ne izvajajo nobenih dodatnih posegov v telo, če to ni nujno. Pozneje sem spoznala in razumela, zakaj. Vse to povzroča dodaten stres in stiske pri bodočih mamicah. Pri vsakem pregledu ti le izmerijo trebuh, te stehtajo in poslušajo utrip otrokovega srca. Predvsem pa se s tabo veliko pogovarjajo.«

Trideset odstotkov nosečnic rodi doma. Ko se začnejo popadki, nosečnica pokliče babico, ki jo doma obišče, pregleda in se z njo potem odpravi v porodnišnico, ko oceni, da je napočil pravi čas. »Trideset odstotkov nosečnic pa rodi doma. Že na začetku nosečnosti te vprašajo, kje si želiš roditi – v porodnišnici ali doma. Tiste, ki se odločijo za slednje, celo dobijo od zavarovalnice paket z vsem potrebnim materialom za porod doma. Kako zelo sem bila presenečena, zmedena in razdvojena ob tako drugačnem sistemu in načinu dela! Pri nas je porod doma še skoraj tabu. Šele zadnja leta ženske spoznavajo prednosti poroda v domačem okolju. Na jok mi je šlo, ko sem brala porodne zgodbe mamic, ki so v istem mesecu, kot sem rodila jaz, rojevale v Sloveniji. Zato me je bilo strah, kaj bo na Nizozemskem! A porodnišnica je bila kot hotel s petimi zvezdicami, porodna soba pa kot ena izmed sob v njem – s svojo kopalnico in spletno povezavo. Za obroke si lahko sam izbiraš, kar želiš. Tam je na voljo tudi čajna kuhinja, kjer si partner lahko vzame, kar mu prija: od sendvičev, kosmičev do sadja, različnih pijač …«

Po porodu nagrada – tortica. Ob porodu je babica njenega moža vprašala, ali želi poroditi novorojenčka. »Takoj je bil za, pod rameni je prijel najinega fantka in mi ga izročil. Tam novorojenčka namreč takoj dajo k mami na prsi. Mi smo se tako crkljali tri ure, dokler sama nisem rekla, da ga lahko oblečejo. Nihče nas ni prav nič priganjal. Mož je prerezal popkovino, ko je prenehala utripati. Verniksa tam ne brišejo. Vitamin K dobi dojenček v kapljicah na jeziček, če mama dovoli. Po porodu starše pogostijo s tortico in čajem.« Onadva sta dobila modro tortico, ker se jima je rodil fantek. »Dojenčka oblečejo v oblačila, ki jih prineseš s seboj, prav tako je mama lahko oblečena v svoja oblačila. Mož je ostal z nama v sobi na oddelku, kjer je tudi prespal, novorojenček pa je bil ves čas z nama. Če bi se želela odpočiti, bi ga vzeli v varstvo. Rojstni list dobiš v porodnišnici, in če je z mamico in otrokom vse v redu, gresta po porodu lahko domov. Ob odhodu pokličeš 'kraamzorg' – to je patronažna sestra, babica, svetovalka za dojenje, gospodinja, čistilka in še kaj – vse v eni osebi. Vsaki mamici pripada 48 ur njene pomoči, ki si jih porazdeli na osem dni.«

S »kraamzorg« je vse lažje. Ko so prišli domov, jo je »kraamzorg« že čakala pred vrati. Presenetila jo je njena mladost. »A moji predsodki so se kmalu razblinili. Za njo je bila namreč štiriletna šola za opravljanje tega poklica, ki v drugih državah ne obstaja. Njene izkušnje pa so prav tako zelo bogate, saj je vsak teden pri drugi družini. Z nasveti mi je pomagala pri dojenju, previjanju, kuhala je, prala, sesala, čistila, vsaka dva dneva zamenjala posteljnino… Spremljala je moje stanje in merila temperaturo. Dojenčka je prvič skopala po štirih dneh.« Najbolj jo je bilo strah čiščenja novorojenčkovega popka. »Založena z materialom – fiziološko raztopino in alkoholnimi zloženci – sem jo prosila, ali me najprej nauči to. Začudeno me je pogledala, kaj mislim s temi stvarmi početi, in me vprašala, ali resno mislim vse to dajati otroku na kožo. Svetovala mi je, naj pustim vse pri miru, da se bo popek sčistil sam. Kako sem bila zmedena šele takrat! Popek se je resnično sam lepo sčistil, ostanek popkovine pa je odpadel po petih dneh. Za čiščenje nisem porabila niti sekunde!«

Porodniška je krajša. »Ko se je ta moja 'kraamzorg' lotila rezanja sadja za sadno solato, sem jaz vsa panična rekla, da tega ne smem jesti, ker bo otrok sicer dobil krče. Pa me je spet začudeno pogledala in dejala, da kaj takega sliši prvič. 'Kje boš pa dobila vitamine?' me je vprašala. Še veliko je bilo takih nerodnih položajev. Tudi babica, ki me je po porodu še štirikrat obiskala, ni vedela ničesar o kakšni posebni prehrani med dojenjem. Odsvetovala je edino vse, kar je pekoče in pikantno.« Prvi mesec pri njih ni treba z dojenčkom k pediatru. Test sluha in odvzem krvi za testiranje za 16 različnih bolezni opravijo na domu, pravi naša sogovornica. »Cepljenje na Nizozemskem, tako kot v večini severnih držav EU, ni obvezno. Samo vprašajo te, ali boš ali ne boš cepil. Ultrazvoka kolkov ne opravljajo, razen če pediater pri pregledu opazi kaj posebnega. Neka starejša gospa mi je razlagala, kako je bil njen mož že pred 35 leti z njo pri porodu.« Kar jo je prav tako začudilo. No, saj se tudi pri nas, hvala bogu, nenehno dogajajo spremembe, le z zamikom. »Ne glede na vse skupaj otroci tako na severu kakor na jugu Evrope shodijo, sedijo, jedo, obiskujejo šole. Le da so na severu začetki bolj sproščeni, preprosti in v skladu z zaupanjem v naravo,« še ugotavlja mlada mamica, ki vsaki nosečnici priporoča branje knjige Modrost rojevanja. Da spoznajo svoje pravice in da se seznanijo z različnimi možnostmi poroda, pravi.

Dve uri delovnega časa za dojenje. »Edina pomanjkljivost njihovega sistema se mi zdi kratkotrajnost porodniškega dopusta, ki pri njih traja samo 12 tednov. Je pa res, da imajo podjetja večinoma organizirana varstva otrok za svoje zaposlene v bližini, tako da mamice lahko gredo podojit svoje otroke. Dojenju sta namenjeni dve uri delovnega časa. Tak način se jim zdi nekaj povsem normalnega,« končuje sogovornica, ki se je maja po šestih mesecih življenja na severu z družinico vrnila v Slovenijo, hvaležna, da si je dopustila izkušnjo, kakršne ne bo nikoli pozabila.