V Podvinu pri Radovljici je, nekoliko skrit, vendar s prekrasnim pogledom na Julijske Alpe, ranč z dvajsetimi konji, za katere skrbita Polona Šarc in Aleksandra Krainer. Tekmovalki v preskakovanju ovir in trenerki jahanja, zaljubljenki v konje, si prizadevata, da bi ljudje spremenili odnos do teh plemenitih, modrih bitij, ki nas lahko toliko naučijo. Vsi konji so pri njiju do konca življenja, z veseljem pa v oskrbo sprejmeta še kakšnega plemenitega »penzionista«.
Obe sta že vse življenje obkroženi s konji. Del posestva je pred šestnajstimi leti najela Polona, ta je v Podvin prišla iz Radomelj s svojimi sedmimi konji. Tri leta pozneje se ji je pridružila Aleksandra. Ugotovili sta, da ju povezujejo enaki cilji in podobno razmišljanje, zato sta združili moči, zavihali rokave, najeli kredite in kupili posestvo, ki se razprostira na treh hektarjih in pol. Zgradili sta vso potrebno infrastrukturo za treniranje in jahanje konj – skupaj sta ustvarili konjeniški center, ki je namenjen predvsem preskakovanju ovir in skakalnim konjem, dobrodošli pa so seveda tudi drugi. Nekatere živali so ju našle kar same.
Konjska nebesa. Tako se je pred letom k njima pritepel jagenjček in do danes zrasel v simpatičnega ovna. Srečko, kot sta ga poimenovali, se tako kot dva psička prosto sprehaja po posestvu in spremlja gospodarici pri vsakdanjih opravilih. Zelo je radoveden in mora vsepovsod vtakniti svoj gobček. Opazili smo tudi muce, Polona nam je pokazala še tri krave, vsepovsod pa so se v ograjenih pašnikih, razdeljeni v skupine, pasli in igrali konji. »Zelo so družabni, ampak različni med seboj, tako kot mi. Združeni so v večje in manjše črede, vsak med njimi ima vsaj enega prijatelja. Imajo streho nad glavo, svoj travnik, predvsem pa imajo red in varnost, vedo, da so tu doma,« je razložila Polona. Takšne razmere bi morali imeti vsi tekmovalni konji, sta povedali. Našo pozornost sta pritegnila lepotca, ki sta se pasla na strmejšem terenu s potokom na dnu. Večino časa sta si v njem hladila kopita in se vsake toliko tudi malce sprla. »Takole po navadi stojita v vodi kot dva revčka,« se je smejala Aleksandra, »ampak nočeta drugam, pa tudi drug brez drugega ne moreta.«
Več v Zarji, 29.3.2016
