»Najbolj me boli, da so tistega medveda v dveh tednih našli, mojega otroka pa v pol leta ne najdejo in ga nisem videla že leto dni. Zdi se mi, da je eno živalsko življenje v tej državi veliko pomembnejše od življenja moje hčerke,« je obupana mama »koroške deklice«. Ta izraz ji nikakor ni všeč in ga izgovarja z veliko jeze. Rada bi jo po letu dni objela in ji bila mama, ne pa da o njej govori vsa Slovenija kot o »koroški deklici«, ki jo njen lastni oče skriva pred njo in vsem svetom.
Sprva le domneva, da se gre oče s svetovalcema Maticem Muncem in Natalijo Markač umazano igro maščevanja in dokazovanja svojega prav v ločitveni vojni, se je v tem žalostnem letu pokazala za resnično. Ni šlo za spolno zlorabo, je ugotovilo tožilstvo, gre za uporabo vseh možnih pravnih in nepravnih sredstev ter za popolno ignoriranje odločitev pravosodja, s katerimi si dekličin oče hoče prilastiti otroka in ga ukrasti mami. Šokantno pri tem je, da država to dopušča in ji ne uspe zaščititi interesov otroka, kot bi morala. Pred vsemi na očeh poteka ta žalostna tragedija, a nihče nič ne more, le država se prav počasi in rigidno, kot da ne gre za malega otroka, vrti v začaranem krogu zvez in poznanstev ter neživljenjskih zakonov.
Namestnik varuhinje človekovih pravic: Dekličin oče bi potreboval strokovnega psihologa. Tudi namestnik varuhinje človekovih pravic Tone Dolčič je zgrožen nad položajem deklice in matere ter trdi, da ta primer kaže, kako neučinkovita je država pri zaščiti osnovnih otrokovih pravic. »Ta pot ne pelje več nikamor, bolj se na očeta ne da več pritisniti. S kazenskim pregonom se tega ne da več reševati, po mojem mnenju bi dekličin oče potreboval resnega in strokovnega psihologa, ki bi mu dopovedal, da ima otrok pravico do obeh staršev, vrstnikov in vsega, kar mu sedaj krati. Z varuhinjo sva mu že ponujala takšno pomoč, seveda, v okviru naših pristojnosti, pa jo je zavrnil.«
Intenzivno jo iščejo, tudi v tujini! Seveda so zadnje pol leta, odkar ima policija pooblastila za iskanje pogrešane deklice, vse oči uprte v njo. Kako je mogoče, da jo toliko časa ne najdejo? So res naredili vse? Od PU Celje dobimo skopo izjavo, da »kriminalistična preiskava glede iskanja pogrešane deklice, ki jo usmerja Okrožno državno tožilstvo iz Slovenj Gradca, ves čas intenzivno poteka. Podrobnosti poteka preiskave ne moremo komentirati«.
Nekdo v policiji je izdajalec! Še bolj pa nam je (ne)delovanje policije razumljivo, ko povprašamo odvetnika dekličine mame Mirana Kosa, zakaj po njegovem mnenju policija deklice ne najde: ker je ne išče dovolj intenzivno ali ker so jo tako dobro skrili? »Težko si predstavljam, da jo je oče samo v povezavi z Muncem in Markačevo sposoben tako dolgo skrivati. Po zadnjih pogovorih s policijo in kriminalisti mi je bilo povedano, da delajo zavzeto, a da ni novih sledi. Moram se strinjati z vami, da je nekdo deklico dobro skril, prav profesionalno. Sumim, da so vpletene tudi osebe, ki imajo ustrezno znanje na tem področju, in bojim se, da informacije, ki bi morale ostati tajne, po nekih čudnih povezavah pridejo do akterjev v tej zgodbi. Zato očitno organi pregona ne morejo biti tako učinkoviti, kot bi nujno morali biti v takšni situaciji. V tem primeru morajo biti skupaj s tožilstvom zelo pogumni in iznajdljivi. Ali bi lahko bili še bolj, pa sami vedo najbolje.«
Tekst: TINA HORVAT
Več v Jani št. 41, 11. oktobra 2011
