Zgodbe

Odkrito o koroški deklici

Jana
11. 11. 2011, 11.56
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Upokojena kriminalistka Tatjana Mušič meni, da bi bilo treba kaznovati vse, ki skrivajo koroško deklico.

Tatjana Mušič že od sredine poletja ne vodi več oddelka za mladoletniško kriminaliteto na Generalni policijski upravi (GPU), nedavno pa se je tudi upokojila. V javnosti so se pojavila namigovanja, da se je oboje zgodilo zaradi domnevnih nepravilnosti v primeru koroška deklica. Mušičeva, ki se je vedno zelo srčno borila za zmanjševanje kriminala in nasilja med in nad mladimi, zaradi svoje neposrednosti ni bila med najbolj priljubljenimi kriminalisti. Poleg tega tudi ne spada med ljudi, ki si ne bi upali na glas povedati stvari, o katerih drugi raje molčijo. A po 35 letih predanega dela na policiji ji zunanjega in notranjega pritiska preprosto ni treba več prenašati, zato je o tem odkrito in neposredno tudi spregovorila z nami.

Primer koroške deklice se neverjetno dolgo vleče. Nam lahko razložite, zakaj iskanje in reševanje primera tako dolgo traja?
Menim, da policija dela in je naredila vse, da bi jo našla, ni mi pa čisto jasno, zakaj je še niso. Predvsem mislim, da bi bilo treba na skrivanje otroka gledati kot na kaznivo dejanje, saj bo imelo res zelo hude posledice za otroka. Prepričana sem, da bi v večini evropskih držav k iskanju in reševanju takega primera stopili bolj aktivno. Na primer s sankcioniranjem ljudi, ki jo skrivajo in izolirajo. Predvsem me moti to, da ni nobenih zagotovil, da to ne bo trajalo še deset let! Tej zadevi sploh ni videti konca!
Zakaj se bolj ne pritisne na očeta, ki je v priporu, ali na njegove svetovalce, naj povedo, kje jo skrivajo?
S čim naj pritisnejo nanje? Saj jim ne morejo puliti nohtov ali jim zagroziti s smrtno kaznijo. Prepričana pa sem, da naša zakonodaja omogoča učinkovitejše ukrepanje. Pri primeru Šubic, ki je bil tudi zelo hud, saj je oče zaradi nagajanja mami kar za pet let odvzel otroka, smo se srečali s pomanjkljivo zakonodajo, ki tega sploh ni obravnavala kot kaznivo dejanje oziroma je bila to zelo blaga oblika. A potem se je zakonodaja spremenila. Zagotovo bi bil ta primer tudi že rešen, če dekličin oče ne bi imel takih svetovalcev oziroma toliko podpore, ki dela tako hudo škodo deklici.
Ta podpora je šla že tako daleč, da so se v medijih pojavili celo »prepisi grozovitih izpovedi komaj štiriletne deklice«. Gre za prepise z vidoeoposnetkov, ko sta dekličin oče in njegova mama deklico »zasliševala« o spolni zlorabi, za katero se je potem izkazalo, da je ni bilo. Ste si ogledali vse posnetke?
Ko smo kriminalisti gledali te posnetke, na njih ni bilo nobenih indicev, da bi bila deklica spolno zlorabljena, ob njih pa sem sama najprej pomislila na to, kakšno nasilje nad njo izvajajo njeni domači. Teh posnetkov s pogovori z deklico je veliko in iz njih se vidi, ko da so jo velikokrat snemali in iz nje vlekli izjave.
A dekličin oče in njegovi svetovalci trdijo, da so prav ti posnetki dokaz za spolno zlorabo.
Iz svojih dolgoletnih izkušenj lahko povem, da takšne izjave, ki sta jih izsilila dekličin oče in babica, ne morejo biti dokaz za spolno zlorabo, saj otroci radi ustrežejo svojim bližnjim in jim rečejo natančno to, kar bi ti radi slišali. Otrok bi rad šel na sprehod ali bi se igral, ne pa da mora odgovarjati na taka vprašanja, zato bo hitro povedal to, kar ga bo odrešilo. Pri tem je pomembno tudi to, da starši v take pogovore, kot sta jih imela dekličin oče in babica, vtkejo vse svoje strahove in pričakovanja, zato si odgovore razlagajo po svoje.
Starši torej ne morejo ocenjevati, ali je prišlo do spolne zlorabe ali ne?
Ne, seveda ne, starši niso primerni za to. Še nikoli se nisem srečala s primerom, ko bi bili starši objektivni. Samo strokovnjaki lahko ugotavljajo tako hude sume, kot je spolna zloraba. Glede teh videoposnetkov se tako dogaja dvojna škoda – oče in babica v njih izsiljujeta izjave, poleg tega pa je strokovnjakom oteženo njihovo delo, saj otrok po vseh teh pogovorih sploh ne ve več, kaj je res in kaj ni. Dejstvo je, da spolna zloraba pušča posledice na otroku, a drugo dejstvo je, da enake posledice pušča tudi misel, da je bil otrok spolno zlorabljen, tudi če ni bil.
Kaj menite o objavi otrokovih izjav v medijih? Ali ne gre za nepopravljivo škodo temu ubogemu otroku?
Seveda. Razkrivati takšne podrobnosti je po našem kazenskem zakoniku kaznivo dejanje, prav tako pa je skrajno neokusno in nepravično do nje, da so to objavili. Kaj so hoteli s to objavo? Zakaj so posnetke sploh pokazali novinarjem? Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo posnetki pojavili na internetu. Kaj bodo pa potem? Tudi če zanemarimo domnevno nedolžnost oziroma v obeh primerih, tudi če bi spolna zloraba bila, ali ni ta otrok utrpel že dovolj škode?

Tekst: TINA HORVAT, foto: JAKA KOREN

Več v Jani št. 45, 15. 11. 2011