Novi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) je dodobra razburkal javnost. S 1. januarjem vse oblike denarne socialne pomoči, varstveni dodatek, doplačilo socialnovarstvenih storitev za občane (institucionalno varstvo, družinski pomočnik, pomoč na domu) in občinske denarne socialne pomoči postajajo nekakšna oblika državnega kredita in s tem vračljivi. Ljudje pa se sprašujejo in bojijo. Bodo zaradi nekaj evrov državne pomoči ostali njihovi otroci brez strehe nad glavo? Bodo morali premoženje prodajati pod ceno? Bodo v podedovanih stanovanjih lahko sploh živeli? Ali naj se morda raje za vsak primer odpovejo pomoči in živijo še revneje?
Najsi se strinjate s tem, da ne more biti revež nekdo, ki živi v 300.000 evrov vrednem meščanskem stanovanju, ali ne, ter o tem, ali mora denar za socialo krožiti med čim več uporabniki ali ne, novi zakon je tu. Niso vsa njegova določila pravična in niso vsa smiselna, a trajalo bo še precej časa, da bodo prišli amandmaji, ki ga bodo korigirali. Tačas pa bomo z njim morali živeti. Kaj državljanom prinaša v praksi in kako naj v zvezi z njim postopamo, smo se pozanimali pri pristojnih, kar sta na prvem mestu Ministrstvo za dom, družino in socialne zadeve ter Državno pravobranilstvo Republike Slovenije.
Najprej na sodišče
Z vračanjem prejemkov iz naslova socialnega varstva se seveda ne bo ukvarjal prejemnik, ampak po njegovi smrti morebitni dediči. Razen, seveda, če bo kdo zmožen in bo hotel državi dolg poplačati že med življenjem. To bo lahko storil tako, da na MDDSZ naslovi vlogo za vračilo prejete denarne socialne pomoči. Tam mu bodo izračunali, koliko je dolžan, ter sporočili, kako lahko to pomoč vrne (številko TRR in rok). Po poplačilu bo ministrstvo izdalo potrdilo o vračilu tega dolga. A za naš osnovni hipotetični položaj vzemimo primer, ki jih bo največ in ki ljudi najbolj skrbi. Recimo, da so pomoč dobivali vaši starši, ki so pravkar preminuli.
Postopek, ki ga ureja Zakon o dedovanju, se bo izvajal pred zapuščinskimi sodišči. Stekel bo avtomatično, dedičem torej ne bo treba priskrbeti dokumentov o prejemanju pomoči ali njeni višini. Ali je zapustnik užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, bo ugotavljal matičar oziroma sodišče. Državno pravobranilstvo je tisti organ, ki bo poskrbel za interes države, torej za to, da bo država zahtevala svoj denar nazaj.
Brez obresti in odvisno od položaja
Zastavna pravica na premoženju (lastniški delež po domače), razlagajo na Pravobranilstvu, ne bo edini, niti prvi način, kako bo država svoja sredstva dobila povrnjena. Najprej bodo dediče pozvali, da dolg poravnajo z denarnim nakazilom. Če bo preminuli imel na svojem računu dovolj denarja, si bo država lahko dolg avtomatično poplačala s tega naslova. A to je le teorija, težko je verjeti, da bi pomoč odobrili nekomu, ki lahko od tega kaj prihrani, kaj šele kar vse. Če dediči ne bodo mogli ali hoteli poravnati dolga v denarju, se bo dedovanje omejilo do vrednosti prejete pomoči. Del zapustnikovega premoženja pa bo v višini prejete pomoči postal lastnina države ali občine, odvisno, od kod je pomoč dobival. Tu se odgovori pristojnih tudi končajo oziroma imajo skupni imenovalec – naprej pa bo odvisno od primera. Na naša vprašanja o tem, ali in v kakšnem roku bo hotela država potem to premoženje prodajati, nam niso znali odgovoriti. Tudi na to, ali bo mogoče vračanje po obrokih, ne. Morda bi taka hipoteka mirovala desetletja in bi državi vračali šele, ko bi se jo odločili prodati? Ne vemo. S temi vprašanji se bo moralo ukvarjati Ministrstvo za javno upravo, ki bo upravljavec takšnih lastniških delov stanovanj. Če pa bo šlo za njivo ali gozd, na primer, bo z njima upravljalo kmetijsko ministrstvo. Dejstvo je, da isti zakoni, ki veljajo za državljane, veljajo tudi za državo, in da ta brez solastnikovega (se pravi našega) soglasja, premoženja ne more kar prodati. Strahu, da bi kar čez noč ostali brez podedovanega stanovanja, tako ni. A tudi, če nas država kot solastnik pusti desetletja pri miru, bo kup reči v zvezi s stanovanjem, kjer bomo potrebovali njeno soglasje. V teoriji ima tudi pravico do ključa in vstopa v stanovanje. Pa tudi dolžnost plačevati del davka na nepremičnine, prispevati pri obnovi fasade in podobno, kar ni tako slabo. Morda smo tu že na robu smešnice, a vse to so praktične posledice solastništva z državo, ki jih bo treba v praksi reševati. So pa pojasnjeni vsaj finančni pogoji »socialnih kreditov«, ki nam jih namenja država. Vračala se bo valorizirana vrednost prejete pomoči. Po domače povedano to pomeni, da če prejmemo pomoči toliko, da z njo kupimo deset štruc kruha, bomo vračali vsoto, ki bo v času vračila lahko kupila deset štruc kruha. Ne bo pa nam država zaračunavala kakšnih dodatnih obresti.
Država se lahko vračilu tudi odpove
Če so dediči tudi sami potrebni pomoči, se država ali občina pravici do povračila lahko tudi odpovesta. Vendar morajo dediči predlog za to podati sami na zapuščinski razpravi. O tem, ali se bo država vračilu odpovedala, bodo odločali centri za socialno delo. Zagotovil, kdo bo s takšnim predlogom uspel, nočejo dajati, verjetno ste precej dobri kandidati, če ste sami prejemnik socialne pomoči brez lastnega stanovanja. Če se dedičem dolg odpusti, Državno pravobranilstvo RS v dogovoru z ministrstvom predlog za omejitev dedovanja umakne.
Ne igrajte pa se z darilnimi pogodbami, s katerimi bi se želeli izogniti vračanju prejete pomoči. Z Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve so nas obvestili, da »zakon določa, da do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je lahko vplivala – tako imenovani splošni krivdni razlog. Če upravičenec premoženje podari, bi ga lahko tudi prodal in si s kupnino zagotavljal sredstva za preživetje v daljšem časovnem obdobju. Takšne pogodbe je mogoče tudi spodbijati.« Ni presenečenje, da v odgovoru ni zaslediti, za kakšno časovno razdobje to velja. Če je dedek vnuku prepisal stanovanje deset let, preden je zaprosil za denarno pomoč, morda ni več sam kriv, da nima od česa živeti. Ker pa vas čisto iskreno nočemo nagovarjati h kakšnim zlorabam sistema, se o tem ne bomo niti pozanimali.
Pa še to – če preminuli prejemnik nima premoženja, s katerim bi si država povrnila dolg, ga dedičem seveda ne bo treba vračati iz lastnega žepa. Vračalo se tudi ne bo pomoči, ki je bila, preden je novi zakon stopil v veljavo, se pravi pred prvim januarjem naslednjega leta.