Zgodbe

Protesti kažejo, da volja je

Tina Nika Snoj
30. 1. 2013, 10.44
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Pogovarjali smo se z Vukom Ćosićem, ustanovnim članom Odbora za pravično in solidarno družbo, trenutno najopaznejšega gibanja.

Iz družbenega vrenja počasi, a vztrajno vznikajo posamezniki, iniciative in gibanja, ki imajo bolj ali manj izdelano idejo, kam in kako peljati Slovenijo iz političnega in gospodarskega brezna, v katero s(m)o jo zapeljali. Potrebno bo še nekaj časa, da se bodo alternative izoblikovale, povezale in ponudile konkretne rešitve. Nedvomno pa bodo prihodnje volitve prinesle nove obraze in nove programe. Javni prostor, vključno z medijskim, jim je odprt, še več, išče jih. Tudi mi. Pogovarjali smo se z Vukom Ćosićem, ustanovnim članom Odbora za pravično in solidarno družbo, trenutno najopaznejšega gibanja z najbolj prepoznavnimi imeni v svojem članstvu.

V manifestu Odbora za pravično in solidarno družbo je zapisano, da gre za neformalno civilno združenje zainteresiranih in zaskrbljenih državljank in državljanov ter da je delovanje Odbora del širšega ljudskega gibanja, v katero se povezujejo posameznice in posamezniki, zato da bi soustvarjali družbene in politične spremembe v času splošnega ljudskega upora proti zlorabam političnih elit, ki imajo za posledico uničevanje socialne države, krčenje družbene solidarnosti in zniževanje dosežene ravni demokracije.

Kaj konkretno počne Odbor za pravično in solidarno družbo?
Aktivnosti odbora so trenutno objavljanje sporočil za javnost in izvajanje pritiska, ki je možen zato, ker ima seštevek biografij ustanovnih članov in zdaj še širše skupine tako težo, da ljudje niso imuni na naše izjave. Kot član Odbora se pridružuješ zanimivi skupini, ki je v tem trenutku prepoznana kot najbolj artikuliran in odločen glas z avtoriteto. Združujemo skupne ideje, zahteve in misli v širšem (protestnem) gibanju.

Za zdaj predvsem reagirate. Na dogodke, izjave, dejstva. Je v načrtu tudi proaktivno delovanje?
Za učinkovito akcijo se je treba najprej zavedati, s kom si deliš politični prostor. Politiki se obnašajo skorajda tako, kot da protestov ne bi bilo. Če družbeno vrenje sploh omenijo, se to zgodi bolj kot spodrsljaj; če jim uide. To je neskončno intrigantno. Gre za bitko za javno sfero, za politični boj za kolektivni imaginarij ljudstva, ki pa bo v bližnji prihodnosti šlo na volišča. Tega se politične stranke dobro zavedajo in to, kar gledamo, je že politična kampanja za naslednje volitve. V njej stranke delajo dobro to, kar zmeraj delajo dobro – borijo se za javno sfero. Ta pa se tokrat upira. To je kontekst, v katerem delujemo vsi. Vse to dogajanje je treba spremljati, treba ga je oceniti, predvideti nekatere stvari. V Odboru se seveda pogovarjamo o možnih nadaljevanjih zgodbe, zavedamo pa se tudi občutljivosti pozicije pozitivnega »igralca«, ki jo imamo. Na naš obstoj in delovanje se odlično odzivajo mnoge kolektivne organizacije, sindikati, združenja, zveze. Na nas se obračajo organizacije, ki imajo več 10.000 članov, ki imajo težo in so dobro organizirane. Govorimo o velikem številu ljudi, o povezavah med raznorodnimi akterji, ki bi združeni nosili ogromen vpliv. Če bo članstvo v našem Odboru naraslo na nekaj sto tisoč, bo to Odbor zagotovo spremenilo iz reakcijskega debatnega krožka v močno prisotnost v javni sferi. To je seveda že politika, ni pa politična stranka. Statuti teh organizacij so zapisani tako, da ne morejo biti člani političnih organizacij. Tako zastavljena stranka niti ne bi mogla učinkovito delovati, niti ne bi bila smiselna. Zato vse pogovore o formiranju kakršnega koli političnega telesa držimo strogo izven Odbora. Je pa dejstvo, da se člani o tem pogovarjamo.

Koliko vpliva dejansko lahko ima Odbor, pa če bo še tako množičen, če ostane na ravni nekakšnega mnenjskega voditelja? Množičnih organizacij imamo veliko, pa na sprejemanje njim nevšečne zakonodaje in področne politike nimajo več kot toliko vpliva.
V slovenskem političnem prostoru se niti moralni imperativi niti velika zborovanja ne tretirajo kot politični dejavnik. Ne upošteva se jih, kot da ne obstajajo. Kot je pred kratkim zapisal Slavko Splichal – nič, kar ni na sodišču dokazano dejstvo, ni sporno. Pa še potem gre za »politično zaroto«. Vlade ne zmoti niti to, da je manjšinska od manjšine, niti to, da jo podpira le še 16 odstotkov ljudi. Najmanj, kar bi morali občutiti, je sram in kaj narediti, da ne bi bilo tako. A slovenska politika se je od Clintona naučila, da je vse odvisno od tega, kako definiraš seks, in je do konca cinična. Zanje ne pomeni nič 30.000 sindikalistov ne 10.000 zombijev na ulicah.

Zakaj bi torej imel težo Odbor?
Težko si je predstavljati, da bi lahko prezrli 400.000 članov, kar je velika simbolna teža, če že ni pravna. V kombinaciji z močjo sporočil in močnih posameznikov pa se ga ne da več prezreti. Če postavimo močno ljudsko fronto z jasnimi, odločnimi in nekonfliktnimi sporočili, se bo tudi ljudstvo jasneje opredeljevalo do oblasti, ki se obnaša okupatorsko.


Več preberite v tiskani Jani (št. 5, izid: 29.1.2013).